Dober dan! (to so prve besede, ki sem se jih naučila v Sloveniji)

Naj začnem s svojo predstavitvijo. Sem Lyasmin, stara 28 let in prihajam iz Nizozemske, sicer pa sem po poreklu pol Maročanka, pol Nizozemka. Trenutno živim v Luciji že od začetka septembra in mi je zelo všeč. Prej sem delala v laboratoriju farmacevtskega podjetja kot razvojna analitičarka, vendar  sem si že od nekdaj želela izkusiti tudi delo na drugih področjih. Zato sem se letos odločila, da se vključim v projekt prostovoljstva (Evropska solidarnostna enota) v Mladinskem Epicentru Piran. 

Ne morem opisati, kakšna pustolovščina! Prej nisem imela nobenih izkušenj z delom z otroki. Svojega prvega tedna v Epicentru Piran se spominjam tako živo. Sedela sem za mizo in razmišljala o tem, ali je bila moja odločitev glede prostovoljstva v tujini res prava. Nejc je bil prvi otrok, ki je z mano vzpostavil stik in me naučil prvih slovenskih besed. Nato sta prišli Birigita in Marta in pogovarjale smo se o k-popu. K sreči sem imela nekaj znanja o tej glasbeni zvrsti po zaslugi mojih sester. Mislila sem si, da navsezadnje vse ure, ko sem ju morala poslušati, niso bile za nič. Edina stvar, ki sem se je bala, je to, da ne bi znala vzpostaviti povezave z otroki. Toda zdaj lahko rečem, da se izboljšujem in postajam iz dneva v dan boljša, opažam pa tudi, da se otroci postopoma navajajo na mojo prisotnost v Epicentru. Z mano načenjajo naključne pogovore in me prosijo, naj se z njimi kartam. Pred tem nisem poznala veliko iger s kartami, zdaj pa se je to spremenilo – obožujem igranje Enke, Dobbla in Seta. Tudi sicer napredujem. Otrokom sedaj že lahko rečem, naj bodo malo tišji in me poslušajo (no, ne čisto vedno), poleg tega pa tudi napredujem v igri s katrami. 

Po dveh mesecih lahko rečem, da se v Luciji počutim kot doma. To sem spoznala, ko sem bila v Benetkah, kjer sem po treh dneh komaj čakala, da bom doma in stran od turistov. Prilagoditev življenju v Sloveniji je bila enostavna. Ko sem prišla, je bilo zame že vse urejeno. Martina mi je celo pomagala prinesti kovček v 4. nadstropje (hvala!). Najljubša stvar v Luciji so sprehodi ob sončnem zahodu, ki se vedno zaključijo s kepico sladoleda. Ker je sedaj že mrzlo, grem običajno na čaj v kavarno. Dnevi hitro minevajo in iz dneva v dan bolj uživam v Luciji. 

Lyasmin Boukich, prostovoljka v Mladinskem Epicentru Piran

Vir in foto: Mladinski Epicenter Piran