Nik Smerkolj je aktiven član Evropskega mladinskega parlamenta in kampanje Tokrat grem volit. Pri kampanji skrbi za promocijo politične participacije med mladimi preko različnih projektov, kot so interaktivna predavanja in objave na socialnih omrežjih. V prostem času rad bere, se druži s prijatelji in gleda serije. Pravi, da rad potuje, spoznava tuje kulture in ljudi ter spleta nova prijateljstva. Po končani gimnaziji v Ljubljani bo šolanje nadaljeval na Ekonomski fakulteti. Pred nedeljskimi volitvami nas je zanimalo, kako gleda na aktivno participacijo mladih in na volitve ter zakaj je vključenost mladih v procese odločanja pomembna.

Kaj te je pripeljalo do tega, da si tako vpet v politično udejstvovanje? Mladih na splošno politika ne zanima ali pa imajo občutek, da se jih ne tiče, kaj pa je tebe prepričalo, da si tako aktiven? 

Mladi politiko dojemajo kot nekaj oddaljenega, nekaj tujega. Tudi sam sem jo dojemal tako; ljudje v kravatah so na večernih novicah drug drugega obtoževali kdo je kaj naredil oziroma kdo česa ni naredil. Politika sama sebe velikokrat odvrača od ljudi in od mladih. Tudi to je razlog, da mladi politike ne spremljajo in ne poznajo. Premalo mladih pa se zaveda, da politika ni samo to, kar vidimo po televiziji, je veliko več. S politiko se praktično skoraj vsak od nas ukvarja vsako dnevno, pa čeprav se tega ne zaveda. Osebno so me od nekdaj zanimali dogodki po svetu in z zanimanjem sem spremljal dnevne novice. V času srednje šole sem dobil možnost, da sem svoje mišljenje in pogled na določeno temo predstavil širši množici. Tako nekako se je začelo.

Prof. dr. Tomaž Deželan s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v intervjuju za Radio Slovenija povedal “Znašli smo se pred pastjo, da zaradi numerične deprivilegiranosti mladi niso zanimivi za politične akterje, za politične stranke. To pomeni, da ti politični akterji, ki sestavljajo vlade in ključne politike, mlade zanemarijo. To ni pavšalna teza, to so trditve, ki so bile vedno potrjene. In gre za preprosto enačbo: če te ni na volišču, te potem tudi ne bo znotraj ukrepov, ki bodo reševali določen položaj oziroma bodo ti ukrepi nizko na prioritetnem seznamu.” Tudi sam opažaš nazainteresiranost za politiko in nepripravljenost za udeležbo na volitve med svojimi vrstniki?

Najprej bi izpostavil dejstvo, da so ravno te volitve pokazale, da se stranke zavedajo, da smo tudi mladi politično telo. Tako imamo v kar nekaj strankah mlade kandidate oziroma kandidatke, recimo Nevo Grašič, Aljo Domjan in Ireno Jovevo. Celo nekateri starejši poslanci poskušajo nagovarjati mlade. Sredstvo oglaševanja so postala socialna omrežja, ki jih v veliki meri uporabljamo mladi. Mnenja sem, da je seveda dobro, da kandidirajo mladi ljudje in nagovarjajo mlade volivce, nikakor pa ne sme biti edina kvaliteta kandidata to, da je mlad. To je premalo in upam, da mladi ne bodo na volitvah volili samo po tem kriteriju.

Med mladimi opažam predvsem splošno pomanjkanje znanja in splošne razgledanosti, kar se kaže v tem, da ne vedo koga voliti in kako voliti. To se lahko odrazi tudi v neudeležbi na volitvah. Mladim ni vseeno kaj se dogaja v Sloveniji ali v svetu, pogosto pa ne vedo, kje bi dobili tiste prave informacije, ki bi jim koristile pri odločitvi koga obkrožiti na dan volitev.

Ena od rešitev, ki se omenja v zvezi s pomanjkanjem vpogleda mladih o volilnem sistemu, političnih strankah in nasploh o ustroju in delovanju demokratičnih procesov odločanja, je vključitev predmeta v šolski kurikulum, ki bi pokrivala te tematike. Kakšno je tvoje mnenje?

Sem eden redkih, ki je odločno proti vključitvi predmeta, ki bi pokrival omenjene tematike v šolski kurikulum. Prostora za manipulacijo z mladimi je enostavno preveč. Ko govorimo o politiki oziroma o družbenih tematikah, ki so delikatne, je težko ostati nepristranski. Šola, kot izobraževalna ustanova, pa mora biti neopredeljena in nepristranska ravno zato, da ne pride do manipulacije z mladimi. Podpiram, da se v učni načrt uvrstijo tematike Evropske unije in Slovenije, vendar samo teoretična dejstva. Mladi lahko informacije danes dobijo z nekaj kliki na mobilni telefon ali računalnik, opažam pa, da je mnogim že to preveč. Slovenska zakonodaja, razlaga slovenskega političnega sistema, predstavitve strank – vse to je na voljo na internetu. Prav tako glede Evropske unije, še več, obstaja celo Hiša EU, kjer imajo interaktivno predstavitev koncepta združevanja držav v Unijo. Ogled je brezplačen, v ustanovi pa dobite tudi veliko brošur in prospektov na temo Evropske unije.

Kako sam razumeš pojem politične participacije? Je to odločitev, da ne boš uporabljal plastičnih slamic ali kaj bolj institucionalnega, na primer udeležba na volitvah? Predvsem me zanima, ali in kje vidiš razliko med mladimi in starejšo populacijo. Je kakšna razlika v izvajanju »politike« med mladimi in starejšimi? 

Politična participacija ima zelo širok pomen. Že opozarjanje na napake, krivice ali anomalije oziroma izražena podpora neki spremembi na socialnih omrežjih, je politična participacija. Ni potrebno, da si član stranke oziroma, da hodiš na soočanja, sestanke in predstavitve, da bi bil politično aktiven. Udeležba na volitvah je definitivno nekaj takega, kar nas naredi politično aktivne, saj s tem neposredno odločamo o tem, kdo bo upravljal z občino, državo ali Evropsko unijo. To, da prenehaš z uporabo plastičnih slamic ni dovolj, je pa zelo dobrodošlo. Po mojem mnenju je to odličen začetek, svoje prepričanje pa moraš deliti tudi z drugimi. Kajti le skupaj lahko, recimo v primeru okoljske problematike, odpravimo težave.

Kaj pa razlika v izvajanju »politike« med mladimi in starejšimi? Na kakšen način se izraža?

Razlike med mlajšo in starejšo populacijo so zelo očitne. Opažam, da mlade zanimajo samo določena področja politike, za ostala pa so zelo nezainteresirani, kar mi ni všeč. Mlade zanima predvsem okoljska politika, problematika brezposelnosti in stanovanjska kriza. Redko kdo pa se spušča v, na primer, fiskalno politiko, ki pa je zelo pomembna. Tudi zato nas starejši včasih ne jemljejo resno.

Si slovenski predstavnik Evropskega mladinskega parlamenta. Kateri zakon ali ukrep, ki jih je sprejel parlament v sedanjem mandatu, bo po tvojem mnenju najbolj pozitivno in kateri najbolj negativno vplival na življenja mladih v EU?

Poslanci v zdajšnjem sklicu so imeli kar nekaj dela in skupaj s Svetom so sprejeli kar nekaj pomembnih zakonodaj oziroma dogovorov. Izpostavil bi tiste, ki so odmevali v zadnjem času. Gospodarski dogovor z Japonsko bo še dodatno povezal EU s to državo in okrepil gospodarsko trgovanje ter olajšal pretok blaga in kapitala. V Evropskem parlamentu so sprejeli tudi odločitev, da bodo več sredstev namenili raziskavam rakavih obolenj, več sredstev pa bo deležen tudi program Erasmus+. Slovenija je veliko pridobila tudi z odločitvijo, da bo evropski proračun še dodatno podprl čebelarje in boj proti izumiranju čebel. Neposredno pa bo na mlade imelo največji vpliv povečanje sredstev za program Erasmus+, ki bo še večjemu številu študentov in študentk omogočil študij v drugi državi članici. 

So pa poslanci in poslanke sprejeli tudi nekaj zakonov, ki smo jih državljani sprejeli z rahlim ogorčenjem. Ti zakoni niso nujno slabi, velikokrat gre le za slabo predstavitev novih sprememb. V javnosti je odmevala nedavna direktiva o avtorskih pravicah, ki pa je le direktiva, torej lahko vsaka članica sama odloča, kako bo implementirala direktivo in dosegla zahtevane rezultate. Celotna direktiva ni slaba, sporna pa sta dva člena, za katera sem prepričan, da ste že slišali.

Če bi bil poslanec v klopeh Evropskega parlamenta: katero področje bi bilo tvoja prioriteta? 

Zelo me zanimajo zunanje zadeve, zato bi najverjetneje poskusil postati član odbora za zunanje zadeve (AFET). Moje prioritete bi bile, glede na trenutne razmere, varnost in varne zunanje meje Evropske unije, dobra migracijska politika in reševanje okoljskih problemov. Zavzel bi se tudi za ostrejše kaznovanje članic, ki ne spoštujejo pravil. Tematike, ki so mi še posebej blizu in bi se za njih še dodatno zavzel, vključujejo tudi trajnostni razvoj, farmacevtske in zdravstvene raziskave ter širitev Evropske unije.

Sodeluješ kot prostovoljec kampanje #tokratgremvolit. Kako poteka tvoje delo v kampanji, kaj počneš? 

Tokrat grem volit je slovenska različica panevropske kampanje, ki mlade spodbuja, naj odidejo na volišča in oddajo svoj glas za stranko in kandidata, ki ga podpirajo. Skupaj s še nekaj prostovoljci skrbim za Instagram profil kampanje, sodelujem pri tedenskih oddajah Nedeljska rolada in promoviram kampanjo na različnih dogodkih. Poleg tega sodelujem še pri mnogo manjših projektih – v glavnem gre za predstavitve po šolah, predavanja o Evropski uniji in učenje mladih, kako naj volijo.

Kaj bi odgovoril nekomu, ki pravi, da s tem, ko se udeleži volitev ne bo vplival na nič in zato ne bo šel volit? 

V zadnjem času sem srečal kar nekaj ljudi, tudi mladih, ki so takega mnenja. Menim, da je to pokazatelj, da je politika preveč oddaljena od ljudi, zato so ljudje izgubili zaupanje vanjo in v akterje. Politiki se morajo zavedati, da so ravno oni razlog za to. Ljudje imajo slabe izkušnje: volili so nekoga, ki je mnogo obljubljal, ko pa je bil izvoljen ni storil ničesar oziroma je ravnal proti svojim obljubam.

Kaj jim lahko odgovoriš v takem primeru?  

Osebno rad podam kakšen statističen podatek, ki pokaže kako pomembno je, da volimo. Ravno letošnje lokalne volitve so pokazale, da dobesedno vsak glas šteje. Ko govorimo o volitvah v Evropski parlament, ljudem predlagam, da pogledajo delo poslancev in poslank, ki je dostopno na internetu. Ne glejte statistike, kdo je bolj ali manj aktiven, ampak poglejte, na katerih področjih so poslanci delovali, katere predloge so podprli in za katere so glasovali proti. Tako boste lahko videli ali poslanci delujejo skladno z obljubami. Premalo ljudi tudi ve, da lahko poslancem v Evropskem parlamentu osebno pišejo in stopijo v kontakt s poslančevo pisarno. Prav tako, lahko vsak državljan unije predlaga peticijo in če zbere dovolj glasov se bodo o tem pogovarjali poslanci na seji.

Se vidiš v politiki v prihodnje? 

Zaenkrat ne, vsaj ne v pomenu kakršnega imate verjetno v mislih. Nisem član nobene stranke in tudi ne načrtujem postati. Tudi po volitvah bom ostal v kampanji, ki bo promovirala politično participacijo. Ker mi je Evropska unija blizu, bom budno spremljal nove evropske poslance in poslanke, ter na njihove napake ali dobre odločitve – o tem se v medijih govori premalo – opozarjal preko socialnih omrežij. Moja prioriteta nadaljnjih pet let bo fakulteta, seveda pa se od političnih in družbeno-aktivnih vod ne bom kar tako poslovil.