Jutri praznujemo praznik dela, mednarodni praznik delavstva, ki se ga 1. maja vsako leto praznuje po celem svetu. Ta dan obeležuje krvave demonstracije, ki so se dogajale v dneh okoli prvega maja, leta 1886 v Chicagu. Delavci so takrat postavili zahtevo po 8-urnem delovniku in političnih pravicah, vendar jih je pri tem ovirala policija. Demonstracije v spomin na te dogodke so prerasle v proslave, ki so postale oblika delavskega boja.

Danes praznik predstavlja največje praznovanje socialnih in gospodarskih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja in opozarja predvsem na kratenje teh težko pridobljenih pravic. Praznik delavcev je postal eden najpomembnejših praznikov po drugi svetovni vojni, kot državni praznik in dela prost dan je bil uzakonjen leta 1948, mnogo večjo težo kot danes pa je v Sloveniji imel v socialističnih časih. Takrat se je dan začel navsezgodaj zjutraj z budnicami delavske godbe, ki so jo imela vsa industrijska središča ali večji obrati, čez dan so se vrstili številni sprevodi in kulturne prireditve, ki so se navadno zaključile zvečer s kresom in veselico. Ljudje so imeli pripete rdeče nageljne, oblečeni pa so bili v najboljša oblačila. Pomembno mesto pri praznovanju so imele rdeče zastave in mlaji. Velik del takratnega praznovanja smo prevzeli po Sovjetski zvezi, simbolika tega dne pa je bila v vseh vidikih povezana s solidarnostjo delavcev in bojem za pravice.

O pomenu praznika dela za mlade piše sindikat Mladi plus, ki pravi, da so prav mladi tisti, ki se soočajo z visoko stopnjo brezposelnosti in ujetosti v prekarne, negotove, nestabilne, nestalne oblike dela, s tem pa je dostop do osnovnih delavskih in socialnih pravic pogosto onemogočen. Ob tem so opozorili na dejstvo, da se delodajalci neprestano trudijo, da bi že obstoječe socialne in delavske pravice skrčili tudi za redno zaposlene. 

Raziskava z naslovom Mladina 2018/2019 potrjuje izjemno visoko stopnjo prekarnosti med mladimi. Zgolj 38 odstotkov mladih ima zaposlitev za nedoločen čas, vsi drugi delajo preko drugih oblik dela.