V Mladinskem centru v Krškem so v mesecu aprilu izvedli kar dva projekta, ki so financirani iz programov Erasmus+. Tokrat pišejo o prvem projektu, imenovanem The Playbook. Projekt je bil zasnovan kot študijski obisk za mladinske delavce in prostovoljce, tema pa je bila ulično mladinsko delo. Pri projektu je sodelovalo kar 22 udeležencev iz 9 različnih držav: Armenije, Gruzije, Madžarske, Italije, Makedonije, Poljske, Španije, Latvije. Projekt je bil sicer sprejet že leta 2019, a so ga zaradi vsem znanim razmer lahko izvedli šele letos.

Marsikdo pojma ‘ulično mladinsko delo’ ne pozna, čeprav je Slovenija začela s tem že v 80. letih prejšnjega stoletja. »Smisel uličnega dela je v tem, da ulični delavci ‘izstopijo’ iz okvirjev vzgojnih in drugih ustanov, ki delajo z mladimi, in gredo tja, kjer mladi so, v njihovo neformalno življenjsko okolje,« je zapisano v Priročniku za izvajalce uličnega dela avtorjev Martina Lisca in Damijana Ganca. Priročnik Ulica – izhodišče preventivne vzgoje otrok in mladostnikov je izdal Mladinski center Krško, ko je začel izvajati ulično delo. Ker se s to vejo dela ukvarjajo že nekaj časa, so sklenili, da želijo znanje širiti. In nastal je The Playbook.

Osnovna premisa projekta je bila, da vsi udeleženci tudi v praksi vidijo in sami izvajajo ulično mladinsko delo. Zato jih je bilo treba ustrezno pripraviti.

V okolju, kjer delajo, in med mladostniki, s katerimi se srečujejo, so lahko priča veliko različnim oblikam zatiranja, zato so z udeleženci izvedli tudi nekaj tehnik gledališča zatiranih. Udeleženci projekta so lahko prepoznavali lastne vzorce stereotipov in zatiranja. Posebej so se poglobili v situacije, ko so se sami počutili zatirane. Te delavnice so bile pomembne, da so se udeleženci zavedali lastnih vzorcev, predvsem pa za to, da jih lahko prepoznajo pri delu z mladostniki. Nadalje so se posvetili identiteti uličnega delavca ali vzgojitelja. Z mladostniki se na ulici veliko pogovarjajo o njihovih prepričanjih in pogledih na svet, kar pomeni, da morajo ulični delavci sami zelo dobro vedeti, kakšna so naša prepričanja. Z udeleženci je zato Urška izvajala nevrolingvistično programiranje, ki služi izboljšanju veščin komuniciranja in spoznavanju samega sebe. Pri uličnem delu sta izjemno pomembni dve komponenti, in sicer ciljne skupine ter skupnost, v kateri se ulično delo izvaja. Na ulici se srečujejo z različnimi mladostniki, med katerimi mnogi spadajo med ranljive skupine (migranti, mladi brezposelni, dekleta itn.). Udeležencem projekta so oblikovali delavnico o tej temi, ki je spodbujala razmisleke o vedenjih, ozadjih, primerih ranljivih skupin. Nadaljevali so z delavnico o skupnosti, ki je bila bolj praktične narave, saj so jih poslali na teren. Prva faza uličnega dela je namreč natančno opazovanje – kje se zbirajo mladi, kakšna infrastruktura jim je tam na voljo itn. Z različnimi fokusi opazovanja so se odpravili vsak v svoj del mesta: Videm, Leskovec in staro Krško. Po prihodu nazaj so predstavili svoja opažanja in ugotovitve.

Posebej zanimiv je bil cikel pogovorov z organizacijami, ki predstavljajo primere dobrih praks in različne metode na področju uličnega dela. Z Urško sta izbrali tri, vsako na svojem področju. Mladinski center Idrija, čigar stavba je na manj dostopnem območju, območje Občine Idrije pa je posejano z vasmi, ki so manj dostopne. Otroci in mladi posledično le redko zaidejo v stavbo Mladinskega centra, ki se bohoti na hribu. Zato Mladinski center Idrija išče drugačne načine pristopanja do njih: vlagajo veliko energije in časa v mladinsko ulično delo na ruralnih območjih. Kot primer dobre prakse so povabili posebno enoto javnega zavoda Mladi zmaji – enota je namreč ulična, imenujejo pa se Ulični zmaji in delujejo v Ljubljani. Vsak dan med tednom so prisotni na različnih lokacijah v Ljubljani, na teren hodijo vseh pet dni. Povabili so tudi Mlado ulico, ki deluje pod okriljem Zavoda Bob. Mreža Mlada ulica deluje tudi na nacionalni in teoretski ravni, saj nenehno skrbi, da imajo ulični mladinski delavci na voljo dovolj izobraževanj, priložnosti učenja ter pridobivanja praktičnih znanj.

Obogateni z vsem teoretičnim in praktičnim znanjem so se naposled le odpravili na intervencijo. (Obisk uličnih delavcev v skupnosti, v lokalnem okolju se imenuje intervencija, saj niso »naravno« prisotni tam, temveč posegajo v okolje in dinamiko le-tega). Skupaj so odšli na Videm, na njihovo standardno lokacijo, kjer redno preživljajo čas z otroki. Vreme je bilo čudovito, z udeleženci pa so se dobro pripravili ter napokali pripomočke v njihov kombi, ki ga imenujejo Srečko, ter pristali na Vidmu. Ulično delo je neorganizirana oblika aktivnosti, a z Urško sta imeli pripravljen »plan B«. Zakaj? Z Urško sta utečeni in okolje ju je že vajeno. Ni pa vajeno toliko raznolikih ljudi (kar 22 jih je prišlo z njima) in ta spremenljivka bi lahko hitro porušila vzpostavljeno dinamiko, zato sta imeli s sabo tudi nekaj načrtovanih, organiziranih aktivnosti.

Ki jih nista uporabili. Ko sta se ozrli po igrišču, je bilo veliko sočasnega dogajanja, ki se je odvilo naravno. Tam je bil Davor iz Makedonije, ki je igral košarko z otrokom z Downovim sindromom, tam je bila Elisabeth iz Argentine, ki je risala z dvema deklicama, malo naprej je bila gluha deklica, ki je za roko vztrajno vodila našega Armenca, za njima pa fant z govorno oviro, ki je govoril mešanico jugoslovanskih jezikov z makedonskimi udeleženci. Bilo je čudovito. Z Urško bi radi rekli: Hvala, Videm. V njihovem obisku tistega dneva so otroci in mladostniki pokazali največjo možno mero sprejemanja, odprtosti, topline in spoštovanja. Druženje na Vidmu tistega dne je bil nič manj kot umetnost vključevanja.

Udeležencem projekta Playbook ste ostali v srcih. Zdaj tudi sami, nekateri tisoče kilometrov proč, hodijo na teren in izvajajo ulično mladinsko delo ter pomagajo mladostnikom po svetu.

Hvala, Videm, za srčnost.