Konec septembra se je zaključil poskusni projekt Mladinskega uličnega dela na Jesenicah, natančneje na igrišču Javornik na Slovenskem Javorniku. Projekt je spodbudila in financirala Občina Jesenice, z namenom ustvarjanja za mlade in lokalno skupnost prijaznejša igrišča in okoliške ulice. K sodelovanju pri izvajanju projekta je povabila Mladinski center Jesenice.

Za delo z mladimi sta bili izbrani Eli Miklavčič, študentka magistrskega študija socialne pedagogike in Tjaša Legat, študentka socialnega dela. Od junija do septembra sta dvakrat tedensko obiskovali igrišče Javornik. Z igro in druženjem sta prisotne spodbujali k spoštovanju lastnine na igrišču in okolici, in spodbujali reševanje morebitnih nesoglasij na mirnejši in spoštljiv način drug do drugega. Obe sta bili nad idejo projekta, kot tudi delom z mladimi navdušeni, z njimi sta doživeli posebno poletje, v času katerega se je ustvaril tudi lep odnos.

Več o tem sta povedali v kratkem intervjuju:

Kako so vaju na igrišču tekom projekta sprejeli mladi? 

Tjaša Legat: Mladi so naju zelo dobro sprejeli. Hitro smo se povezali in skupaj družili. Veliko jih je prišlo na igrišče tudi samo zaradi naju, stkali smo dobre prijateljske vezi. To se je pokazalo tudi, ko sva povedali, da se ob koncu septembra poslavljava, saj so nama večkrat povedali, da naju bodo pogrešali. Starši so tudi večkrat povedali, da lažje pustijo otroke same na igrišču, če sva tam prisotni midve.

Eli Miklavčič: Osebno sem se s populacijo te starosti srečala drugič, in moram priznati, da me je bilo precej strah tega, kako, oz. če sploh bomo uspeli navezati stik. K temu so botrovala tudi predhodnja dobronamerna opozorila, ki pa so se k sreči izkazala za nepotrebna. Nikoli si ne bi mislila, da naju bodo otroci tako lepo sprejeli. Kot je omenila že Tjaša, jih je kar nekaj na igrišče prihajalo tudi zaradi naju, ena od mamic nama je zaupala, da se je enkrat pripetilo, da je njen sin vprašal koliko je ura, in odgovorila mu je, da manjka 5 minut do 18ih. Ob tem se je njen sin vstal in rekel, da mora iti, ker ob 18ih na igrišče prideva jaz in Tjaša. To se mi je zdelo zelo lepo, hkrati je bila tudi zelo dragocena povratna informacija na najino delo – kazalo je, da nekaj delava prav in dobro.

Menita, da je tovrsten projekt doprinesel kaj več ne samo mladim ampak tudi lokalni skupnosti?

Tjaša Legat: Iskreno upam, da ja. Jaz sem dobila občutek, da sva naredili nek doprinos tako mladim, kot tudi lokalni skupnosti, saj sem mnenja, da se je situacija izboljšala. Kaj več bi o tem lahko povedali otroci sami oziroma lokalna skupnost, vendar se mi zdi, da je začetek neke poti v pravo smer.

Eli Miklavčič: Sva tudi od lokalnega prebivalstva dobili informacijo, da se je zadeva izboljšala. Ena od sprememb, ki sem jo sama zaznala, je bila npr. glasno predvajanje glasbe na igrišču. Spomnim se našega prvega prihoda na igrišče, ko je iz prenosnega zvočnika enega od mladostnikov glasno donela glasba. Zlahka verjamem, da je bilo to moteče za marsikaterega lokalnega prebivalca, že zaradi glasnosti same, po drugi strani pa tudi zato, ker seveda nimamo vsi enakega okusa za glasbo. Lahko rečem, da je v roku parih obiskov igrišča glasba “izzvenela”, vsaj v času najinih obiskov, sama bi to povezala s tem, da je glasbo nadomestila medsebojna komunikacija, seveda pa bi bilo potrebno o tem povprašati otroke in mladostnike.

Je delo z mladimi kaj doprineslo tudi vama? 

Tjaša Legat: Ja, veliko. Že sama nova izkušnja, nov izziv. Pa tudi to, da sem se prvič preizkusila, kako je vstopiti v njihov življenjski prostor in tam začeti nekaj novega, saj sem pri svojih dosedanjih praksah izkusila večinoma, da so mladi prihajali v naš življenjski prostor, ki jim je bil tuj. Tokrat je bilo to zame novo. Hkrati sem z nekaterimi mladimi sklenila lepa prijateljstva in vem, da tudi, če se bomo še kdaj srečali, se bomo pozdravili in nagovorili. Upam, da odrastejo v dobre mlade odrasle in se bodo tudi oni spomnili našega druženja v tem poletju.

Eli Miklavčič: Meni vsekakor da. Moram priznati, da sem pred začetkom projekta z mladimi delala zgolj enkrat, v okviru prakse, saj sem več pozornosti v času študija namenila starejši populaciji. Delo z mladimi tekom projekta je torej meni osebno doprineslo ogromno – nove načine dela, nov način komunikacije, navsezadnje tudi nov način vzpostavljanja prvega stika. Vsekakor mi je delo na igrišču Javornik prineslo neprecenljive izkušnje, ki mi bodo ostale za vedno, hkrati pa mi je prineslo tudi suverenost na novem področju in nov pogled na delo z mladim, vsekakor bom v prihodnosti več delala z mladimi kot sem do sedaj.

Vir: Mladinski center Jesenice