Če bi bil medijski svet zabaviščni park, bi bil oddelek z novicami o tujcih prav gotovo hiša strahov. Vsak naslov bolj strašljiv od prejšnjega, vsak članek bolj napet kot Psiho. Tudi v Sloveniji se mediji neprestano igrajo z našimi čustvi, medtem ko mi nihamo med paranojo in upanjem. Zato se upravičeno lahko vprašamo: ali res dobivamo realno sliko ali pa smo le igralci v predstavi strahu?

Med novembrom in decembrom 2024 smo se podali na lov za članki o tujcih in migrantih v Sloveniji. Googlov iskalnik nam je pomagal razkriti, kaj se skriva v kotičkih slovenskega novinarstva, pokukali smo tudi po družbenih omrežjih. In rezultat? Družbena omrežja so kot brezno, kjer anonimni profili trosijo strah in delitve brez vsake odgovornosti. Po drugi strani so klasični mediji vsaj malo bolj pazljivi – a vseeno jim senzacionalizem ni tuj.

Pregled nedavnih člankov na spletnih portalih razkriva jasne vzorce. Tujci so pogosto predstavljeni skozi prizmo kriminalnih dejanj, varnostnih groženj in izzivov za socialni sistem. Naslovi, kot so “V Beltincih tujci ogovarjajo mamice z otroki – bodite pazljivi” (Pomurec.com) ali “29-letnica s petimi migranti v avtu prebegnila čez mejo in končala na strehi” (Svet24.si), niso le poročanje o dejstvih. So zgodbe, ki zbujajo strah, vzbujajo nezaupanje in krepijo stereotipe o tujcih kot vsiljivcih in potencialnih nevarnostih.

Tudi zgodbe o fizičnih napadih tujcev pogosto zasenčijo druga poročila. Tako Prlekija-on.net izpostavlja napad tujca na zaposlene v restavraciji, medtem ko Slovenske novice poročajo o pretepu med migranti v Ljubljani, ki se je končal s smrtjo. Senzacionalizem v teh člankih se kaže v poudarjanju narodnosti storilcev in dramatičnih opisih dogodkov.

Nekaj pozitive, dosti negative

Na drugi strani imamo članke, kot je tisti na Maribor24.si, ki poudarja kulturno raznolikost Maribora in prispevke tujcev k lokalni skupnosti. Tovrstne zgodbe so redke in pogosto potisnjene ob rob glavnega medijskega diskurza.

Mediji, kot sta Nova24TV in Demokracija, pa v svojih člankih pogosto izpostavljajo “ilegalne migracije” kot grožnjo in ob tem uporabljajo izrazoslovje, ki tujce prikazuje kot nevarne prišleke. Tako se ustvarja občutek krize in nujnosti ukrepanja, četudi statistični podatki ne potrjujejo takšne percepcije.

Prav tako je zanimiv primer poročanja o zakonodajnih vprašanjih. N1info.si je poročal o odločitvi Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo del zakona o tujcih zaradi neskladnosti z ustavo. Medtem ko N1info.si pristopa nevtralno, so nekateri drugi mediji to odločitev predstavili kot grožnjo nacionalni varnosti.

Problematično je tudi širjenje manipulativnih sporočil na družbenih omrežjih. Ena takšnih izjav, ki se zadnje čase pogosto pojavlja in vzbuja strah, je iz pesmi Simona Gregorčiča: „Pod streho našo tuji ród. Naj gost nam bo, a ne gospod.“ Iztrgana iz konteksta postane orodje za krepitev delitev in nezaupanja do tujcev.

Kaj pa lahko storimo?

Kaj torej storiti? Mediji imajo odgovornost, da poročajo uravnoteženo. To ne pomeni, da morajo ignorirati negativne dogodke, povezane s tujci. Pomeni pa, da morajo dati prostor tudi zgodbam o uspešnih integracijah, o tujcih, ki bogatijo družbo, o izzivih, s katerimi se srečujejo, in o njihovih prizadevanjih za boljše življenje. Tudi mi kot bralci nismo brez moči. Ne pustimo se potegniti v vrtinec senzacionalizma. Vsak članek preberimo z malo soli – vprašajmo se: je to res celotna zgodba? Je to realna slika ali le še ena scena v hiši strahov?

Mediji imajo moč, da nas prestrašijo, a mi imamo moč, da premislimo, kaj nam servirajo. Naj ta dialog ne bo prežet s strahom, temveč z radovednostjo, empatijo in zdravo pametjo. Ker le tako bomo lahko gradili družbo, v kateri bo vsakdo lahko gost – ali gospod.

Avtor naslovne fotografije: Aaron Blanco Tejedor, Unsplash

*Članek je nastal v okviru projekta ACT(ivate) your story, ki s pomočjo Gledališča zatiranih opolnomoča skupino tujcev v Sloveniji. Projekt sofinancira Evropska unija (PROTEUS projekt Transatlantske Fundacije)