V prvem letošnjem intervjuju gostimo mag. Tino Kosi, direktorico Urada RS za mladino. Že od mladosti je aktivna prostovoljka, v intervjuju pa je bolj podrobno spregovorila o zadnji prostovoljski mednarodni izkušnji – lani je na tajsko-mjanmarski meji mladostnike poučevala angleščino. Kako je potekal njen dan? Kaj jo je najbolj zaznamovalo? Kakšne so zgodbe tamkajšnjih mladih? Kaj svetuje mladim iz Slovenije, ki razmišljajo o prostovoljstvu? Vse to izveš v njenih odgovorih!

Prostovoljstvo je za vas vrednota in lani ste se odločili zanj v tujini. Lahko na kratko opišite, zakaj in kje?

Že od srednje šole sem aktivno vključena v prostovoljno delo. Sprva sem delala z vrtčevskimi otroki s cerebralno paralizo, nato pa sem v celjskem gledališču več let vodila gledališko šolo za srednješolce. Poleti 2017 sem se prvič odpravila na prostovoljno delo v tujino, saj me je od nekdaj zanimalo delo z mladostniki. Na spletu sem našla šolo na tajsko-mjanmarski meji, kjer so iskali prostovoljce za poučevanje mladih, starih od 17 do 23 let. Ti so že zaključili del izobraževanja in se pripravljajo na vpis na fakulteto ali iskanje prve zaposlitve. Gre za mladostnike iz Mjanmara, ki so velik del življenja preživeli v begunskih taboriščih na Tajskem. Naslednje poletje sem kot prostovoljna učiteljica delala na podeželju v Tanzaniji. Leta 2020 mi je pandemija prekrižala načrte, leta 2024 pa sem prebolela raka. Pred vrnitvijo v službo sem želela dopust izkoristiti za regeneracijo in nabiranje novih moči, zato sem se vrnila na tajsko-mjanmarsko mejo ter znova delala z mladostniki.

Preko katerega programa ali organizacije ste se odpravili na prostovoljsko izkušnjo in kako je potekal proces prijave?

Platforma, ki sem jo odkrila pred sedmimi leti, ne obstaja več. Danes je na spletu na voljo veliko različnih možnosti za prostovoljno delo po vsem svetu, vendar je treba biti pri izbiri previden – še posebej tam, kjer prostovoljci plačujejo visoke donacije za možnost dela. To je pogosto značilno za programe, ki vključujejo delo z eksotičnimi živalmi. Ker sem že imela predhodne izkušnje, sem se tokrat obrnila neposredno na šolo. Poslala sem svoj življenjepis, nato pa smo imeli spletni sestanek, na katerem smo se dogovorili o vseh podrobnostih.

Kako bi opisali vaš vsakodnevni prostovoljski dan? Kakšne so bile vaše glavne naloge in katera znanja ste posredovali?

Vsak dan sem se s kolesom odpravila v šolo, kjer sem poučevala angleščino. Ker se je semester bližal koncu in je bil večji del učnega programa že zaključen, sem imela več svobode pri oblikovanju pouka. Izkoristila sem svoje gledališko znanje in s študenti izvajala različne aktivnosti, kot so pripovedovanje zgodb in igranje vlog. Poleg tega sem pripravila predstavitve o temah, ki so jih zanimale, na primer o piramidah v Gizi, o najlepših turističnih krajih sveta, kulturnih inštitucijah po svetu in Sloveniji. Dejstvo je, da ti dijaki še nikoli niso obiskali niti prave knjižnice, kaj šele kakšne druge kulturne ustanove ali turistične znamenitosti.

Ob večerih sem občasno pomagala pri nočnem študiju, ki poteka vsak dan od 19.00 do 21.30. Dijaki takrat pišejo domače naloge, berejo angleške knjige in imajo priložnost za individualne ure, zlasti vaje za izgovorjavo. Vsak prostovoljec je po potrebi priskočil na pomoč. Prav tako sem uredila šolsko knjižnico, pri čemer so mi v odmorih prostovoljno pomagali dijaki.

Šola deluje v zelo skromnih razmerah in ni primerljiva z našimi izobraževalnimi ustanovami. Pri takšnem delu je pomembno spoštovati kodeks vedenja, primerno oblačenje ter slediti vrednotam šole in lokalnega okolja, saj so kulturne razlike velike. Dijaki so vzgojeni v duhu globokega spoštovanja do starejših, do družinskih članov, klanov in učiteljev. Moja želja je bila, da jim vsaj na tem delu njihove poti pomagam po svojih najboljših močeh – s poučevanjem angleščine in širjenjem njihove splošne razgledanosti.

Katere zgodbe ali osebne izkušnje mladih beguncev so na vas naredile največji vtis?

Nekateri dijaki so se rodili v begunskem taborišču, drugi so tja prišli kot otroci. Mnogi so izgubili starše in že v najzgodnejšem otroštvu doživeli izjemno težke preizkušnje – ostali brez doma, živeli na begu in se soočali z negotovostjo življenja v taboriščih. Pretresljivo je bilo videti, kako jih je ob obisku zdravnice, ki je zanje organizirala predavanja, še posebej zanimalo, kako oskrbeti rane od šrapnelov.

Kljub temu so vedno nasmejani, vedoželjni in pripravljeni trdo študirati v tujem jeziku. Njihovi cilji so jasni: opraviti GED izpit, se vpisati na fakultete, poiskati zaposlitev … Težko si je predstavljati, kako je biti sam v tuji državi, brez dokumentov in včasih tudi brez védenja, kje so tvoji najbližji – ali so sploh še živi.

Situacija v Mjanmaru je izjemno kompleksna in se je po letu 2021 z zaostritvijo državljanske vojne še poslabšala. V naših medijih o tem le redko slišimo. Položaj beguncev se je dodatno zaostril po inavguraciji Donalda Trumpa, ko so ZDA ustavile vso pomoč. Mnogi so bili leta v postopkih za preselitev, nekateri so tik pred odhodom razdelili svoje skromno imetje tistim, ki so ostali, nato pa so jim odhod odpovedali. Razočaranja so ogromna.

Poznam zgodbo družine, ki se je morala zaradi grožnje likvidacije očeta nemudoma preseliti na tajsko stran. Nekaj tednov kasneje je za njim pobegnila mati. Za njuno petletno hčerko pa je bila pot preveč nevarna, zato sta jo morala zaupati neznancem, ki so jo pozneje pretihotapili v varnejšo državo.

Globoko me je pretreslo tudi spoznanje, da v državah z nizko stopnjo nadzora in visoko stopnjo korupcije – predvsem v Mjanmaru, Laosu in Kambodži – množično nastajajo t. i. scam compounds, kjer kriminalne združbe prisiljujejo ljudi v spletne prevare. Mlade, izobražene posameznike iz revnih okolij zvabijo s ponudbami dobro plačanih služb na Tajskem, nato pa jih ugrabijo, odvzamejo dokumente in jih prisilijo v nezakonite dejavnosti. Če ne dosegajo pričakovanih rezultatov, jih pretepajo, ubijejo ali prodajo naslednjemu scammerskemu kompleksu. Ob tem cveti tudi nezakonita trgovina s človeškimi organi.

Da bi preprečili dijakom, da bi se ujeli v pasti kriminalnih mrež, smo na šoli organizirali izobraževanje o teh nevarnostih. Zavedanje in previdnost sta ključna, saj se prevaranti pogosto uspešno skrivajo pod krinko legalnih zaposlitvenih priložnosti.

Kako ste vzpostavili stik z lokalno skupnostjo in kakšen je bil njihov odziv na vaše delo?

Kraj sicer ni turističen, a v njem živi veliko tujcev z vsega sveta, ki delujejo v različnih organizacijah, predvsem na področju človekovih pravic. Ker sem tam že prej preživela nekaj časa, sem nekaj ljudi že poznala. Največ časa sem preživela v družbi svojih bivših dijakov, drugih prostovoljcev in tujcev, ki delajo v različnih organizacijah. Lokalni prebivalci so izjemno vljudni in vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, kar ustvarja občutek topline in sprejetosti.

Ali ste se pri svojem prostovoljnem delu soočali s kakšnimi izzivi (tako na osebni kot na profesionalni ravni)?

Izzivi so del življenja, ne glede na to, kje si. Eden od izzivov pri poučevanju angleščine je naučiti dijake pravilne izgovorjave, še posebej ker v svojem jeziku nimajo nekaterih glasov, ki jih vsebuje angleščina. Za nekoga drugega je lahko izziv nekaj povsem drugega – na primer komarji, ki prenašajo dengo, ali potepuški psi, ki se ponoči združujejo v trope in lahko postanejo nevarni.

Tudi pri poučevanju se pojavljajo težave. Včasih je dijake težko razumeti, saj njihova izgovorjava ni najbolj jasna, kar lahko vodi do zabavnih nesporazumov. Ena takšnih situacij se je zgodila med vajo pripovedovanja zgodb. Dijaki imajo najraje grozljivke in romantične zgodbe, zato so me prosili, naj tudi jaz kakšno povem. Ko sem jih vprašala, katero zvrst si želijo, so odgovorili: “sex story”. Sprva sem pomislila, da me provocirajo, vendar se mi to ni zdelo v skladu z njihovo kulturo in spoštovanjem do učiteljice. Zato sem jim rekla, da takšne zgodbe ne bom povedala. Bili so popolnoma zmedeni in me ponovno prosili – tokrat so mimično nakazali jokanje. Takrat sem končno dojela, da so v resnici želeli slišati “sad story.”

Kako gledate na prostovoljstvo kot priložnost za osebni in profesionalni razvoj?

Vsi, ki smo del velike prostovoljske skupnosti, se zavedamo, kako močno prostovoljstvo vpliva na našo osebnostno rast. Možnost, da nekomu pomagaš pridobiti znanje, je neprecenljiva, saj znanje ostane za vedno. Ob pretresljivih življenjskih zgodbah posameznikov se še bolj zavem, kako privilegirano je življenje v Sloveniji. Ključni dejavnik, ki določa človekovo življenjsko pot, je zgolj kraj rojstva – premalokrat se zavemo, kako srečni smo, da smo rojeni v Evropi.

Takšne izkušnje širijo obzorja, povečujejo odprtost do sveta, različnih kultur in družbenih izzivov. Prostovoljstvo udeležencem pomaga razvijati dragocene mehke veščine, kot so komunikacija, reševanje problemov, prilagodljivost in timsko delo. Poleg tega omogoča globlje razumevanje samega sebe, krepi odpornost proti stresu in prinaša občutek izpolnjenosti.

Ali obstajajo nauki ali izkušnje, ki jih lahko prenesete v svoje delo na Uradu RS za mladino?

Urad RS za mladino podpira mladinske organizacije, ki mladim s prostovoljnim delom omogočajo pridobivanje dragocenih izkušenj in veščin – pogosto tistih, ki so v formalnem izobraževanju zapostavljene. Te jim kasneje koristijo tudi v poklicnem življenju.

V Sloveniji je ogromno mladih prostovoljcev, med njimi taborniki, skavti, prostovoljni gasilci ter številni drugi, ki delujejo v različnih organizacijah po vsej državi. Njihov prispevek k prostovoljstvu je izjemno pomemben, če ne celo ključen – pomagajo pri naravnih in drugih nesrečah, pri reševanju begunske problematike, izkazali so se tudi med nedavno epidemijo.

Mladi imajo tudi možnost sodelovanja v Evropski solidarnostni enoti, programu, ki spodbuja mladinsko prostovoljstvo in solidarnost na različnih področjih, kot so vključevanje migrantov, okoljski izzivi ter humanitarna pomoč doma in v tujini. Program je namenjen mladim nad 18. letom starosti ter jim ponuja priložnosti za osebni, izobraževalni, družbeni in poklicni razvoj. Hkrati se osredotoča na reševanje družbenih in humanitarnih izzivov ter podporo ranljivim skupinam, s poudarkom na socialnem vključevanju, trajnostnem razvoju in medsebojni solidarnosti.

Sama sem tudi nadomestna članica v Svetu Vlade Republike Slovenije za spodbujanje razvoja prostovoljstva, prostovoljskih in nevladnih organizacij.

Ali menite, da je prostovoljstvo primerno za vsakogar, ali je treba imeti posebne lastnosti, da se človek lahko uspešno vključi v takšne projekte?

Želim si, da bi prostovoljstvo postalo izkušnja, ki bi jo vsak doživel vsaj enkrat v življenju. Skoznjo se namreč razblinjajo številni predsodki, ki jih imamo do neznanega – strah pred tem, da bi se podali na neznano pot, negotovost glede tega, kaj lahko pričakujemo, ali občutek, da ne bi znali opravljati nalog, ki niso povezane z našim vsakdanjim delom.

Prostovoljstvo ima izjemen vpliv na oblikovanje posameznikovega značaja, zato ni presenetljivo, da se prostovoljci hitro povežemo in uživamo v medsebojni družbi. Prostovoljci so bili iz različnih držav in kontinentov, nekateri med njimi so prišli delat takoj po zaključenem študiju, drugi so še vedno aktivni med upokojitvijo. Naši prostovoljci, ki so se bližali osemdesetemu letu so bili fizično in mentalno v izjemni kondiciji. Vsi smo pozitivno naravnani, mnogi prijateljski odnosi pa ostanejo za vedno. Prostovoljstvo v državah tretjega sveta morda ni primerno za vsakogar, saj nekateri recimo poudarijo, da tovrstne izkušnje ne bi bile primerne za njihove prijatelje.

Za prostovoljca je ključno, da želi pomagati drugim, da je odprt in brez predsodkov do okolja in drugačnih kulturnih vrednot. Prav tako mora biti empatičen ter pripravljen prilagoditi se novemu okolju in skupinskemu delu. Prostovoljec mora biti vzdržljiv in fleksibilen, saj naloge, ki se pojavijo, pogosto zahtevajo prilagodljivost. Menim, da se tisti, ki teh lastnosti nimajo, za prostovoljstvo verjetno sploh ne odločijo, vendar to ne pomeni, da niso uspešni in izpolnjeni na drugih področjih.

Kakšno vrednost vidite v prostovoljstvu na splošno, tako na lokalni kot na globalni ravni?

S prostovoljstvom se ne da rešiti vseh svetovnih krivic in nepravičnosti, lahko pa prispevaš droben delec na dolgi poti k boljšemu življenju posameznikov. Ob tem je prostovoljstvo priložnost za osebni razvoj, utrditev empatije in medkulturno razumevanje. Ima izjemno vrednost tako na lokalni kot globalni ravni, saj prinaša številne koristi, ki presegajo zgolj pomoč v stiski ali izpolnjevanje nalog. Na lokalni ravni predstavlja temelj podpore skupnostim, saj pomaga ljudem, da se povezujejo, razvijajo medsebojno zaupanje in ustvarjajo občutek pripadnosti. Prostovoljci lahko neposredno vplivajo na izboljšanje kakovosti življenja v svojem okolju bodisi s pomočjo ranljivim skupinam bodisi s sodelovanjem v trajnostnih projektih in izobraževanju ali s skrbjo za naravo. Tako se gradijo trdnejše in bolj solidarnostne skupnosti, ki so pripravljene soočiti se z izzivi, ki jih prinaša vsakodnevno življenje.

Na globalni ravni pa prostovoljstvo povezuje ljudi iz različnih kulturnih okolij in omogoča soočanje s širšimi izzivi, kot so podnebne spremembe, vojne in begunske krize ali socialna pravičnost. Prostovoljci pogosto delujejo na področjih, kjer je pomoč najbolj potrebna – humanitarna pomoč na kriznih območjih ali dolgoročni projekti, povezani s trajnostnim razvojem.

Kako menite, da lahko mladi v Sloveniji prispevajo k reševanju globalnih izzivov, tudi če se ne odpravijo v tujino?

Mladi imajo ključno vlogo pri oblikovanju prihodnosti. K reševanju globalnih izzivov lahko pristopajo s trajnostnim načinom življenja (odgovorno potrošnjo, recikliranjem …). Lahko se aktivno vključijo v mladinske organizacije in organizacije za mlade, ki se ukvarjajo z najrazličnejšimi področji (okolje, človekove pravice, informiranost …). Vse to lahko počnejo na najrazličnejše načine: z udeležbo ali organiziranjem dogodkov ali pa le z objavami na družbenih omrežjih. Osebno seveda spodbujam vsakršno participacijo in aktivno vključenost mladih »v živo«.

Kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo o prostovoljstvu v tujini, a jih morda zadržujejo strahovi ali negotovosti?

Pojdi! In to takoj! Malce se šalim. Razumljivo je, da smo pred odhodom v neznano negotovi in polni dvomov. A danes obstaja veliko programov, kot je že omenjena Evropska solidarnostna enota, kjer se mladi počutijo varne, saj so povezani z gostitelji in vključeni v različne dejavnosti, tako da nikoli niso prepuščeni sami sebi. Pomembno je, da zaupaš v svoje sposobnosti, da si odprt za nove izzive in priložnosti. To je čas, ko lahko tudi sam postaneš nekdo, ki bo prostovoljce v novi okolici povezoval – že s preprostim povabilom na čaj ali večerjo.

In še nasvet: ko prideš v tuji kraj, ne ravnaj impulzivno. Če se ti prvi večer zazdi, da tukaj ne bi želel ostati mesece, ne hiti z odločitvijo. Počakaj nekaj dni, prespi in se poskusi vključiti v okolje. Neki naš prostovoljec na afriškem podeželju je že prvo noč pomislil, da bo svojo izkušnjo skrajšal, saj mu je bilo težko živeti brez kopalnice. Takoj si je kupil novo letalsko vozovnico. A čez nekaj dni, ko se je privadil, je ugotovil, da smo ljudje neverjetno prilagodljivi (tudi na težje pogoje, če je treba) in takrat mu je bilo žal, da ni ostal še dlje.

Prostovoljske izkušnje posameznika zelo pozitivno zaznamujejo – preizkusite se tudi vi!