Pekarna Magdalenske mreže je v sodelovanju z drugimi kolektivi v mesecu novembru in decembru v Mariboru priredila kar nekaj dogodkov, s katerimi izkazujemo solidarnost s Palestinci, ki že 75 let živijo pod izraelsko okupacijo in apartheidom. Leta 1948, istega leta, ko so Združeni narodi sprejeli Deklaracijo o človekovih pravicah, sta se zgodili dve izmed njenih največjih kršitev – začetek pregona Palestincev in začetek apartheida v Južni Afriki. 

V petek, 17. novembra, smo organizirali seminar Branje besede=branje sveta: Okupacija in osvobajanje Palestine, ki je potekal v okviru našega Centra kritične pismenosti. V prvem delu seminarja smo  gostili palestinska gosta Wafo Alburai Kanaan in Fawzija Abder Rahima. S Fawzijem Rahimom, ki je leta 1948 kot majhen deček doživel nakbo (arab. katastrofa), pregon palestinskih Arabcev ob ustanovitvi Izraela, smo se pogovarjali o odraščanju v begunskih taboriščih ter življenju pod okupacijo. Njegova družina je morala zapustiti svojo vas Beit Jeez, ki je ležala na valovitem terenu v zahodnih predgorjih Jeruzalemskih višav in oditi v begunsko taborišče.

Leta 1968  je uspel ubežati okupaciji, saj mu je zaradi vloge Jugoslavije v gibanju neuvrščenih uspelo priti v Maribor in se vpisati na študij elektotehnike. Tukaj si je ustvaril družino, a ne more pozabiti na trpljenje Palestink in Palestincev na celotnem palestinskem ozemlju in ne razume ravnanja t. i. zahodnih demokratičnih sil, ki so pristale na razčlovečenje in genocid Palestincev, ki ga izvaja Izrael. Ker se v zadnjih letih ukvarja s prevajanjem del arabskih pesnikov in pisatateljev v slovenščino, se je tudi sam odločil, da bo svojo bolečino in mnoge spomine iz otroštva izlil v pesniško zbirko Do kdaj, ki je izšla leta 2022.

Wafaa Alburai je mag. farmacije in dolgoletna humanitarna delavka, ki je pred dvema letoma z družino prišla iz Gaze v Slovenijo.  Njeno pričevanje o odraščanju in življenju v Gazi, ki sta bila polna konstantnega teroriziranja palestinskega prebivalstva s strani Izraela, uničevanja domov,  šol, ukinjanja dovoljenj za prebivanje, omejitev svobode gibanja, naključnega bombardiranja palestinskih domov, je bilo posebej pretresljivo v luči aktualnega napada na Gazo.

Mama, bratje in nekateri prijatelji Wafee Alburai so namreč še zmeraj v Gazi, od koder dan za dnem prejema novice o umrlih in v času do seminarja, tudi kratka sporočila domačih, da so še živi. Najhuje je, ko se prekinejo vse telekomunikacije in Palestinci izven Gaze ne morejo izvedeti, če so njihovi bližnji še živi. Wafaa Alburai je izpostavila tudi pomen palestinskih zdravnikov in celotnega bolnišničnega osebja, ki nadaljujejo z delom kljub izraelskemu bombardiranju bolnišnic, pomanjkanju zdravil in anestetikov.

Na drugem delu seminarja se nam je po spletu z video predavanjem pridružil dr. Ramzy Baroud, palestinski novinar in pisec, ki je tudi sam begunec, živeč v ZDA. V svojem predavanju je spregovoril o koreninah sionistične nadvlade in njeni rasistični ideologiji. Nadaljeval je s kratko analizo mainstream medijskega diskurza, ki napad Izraela na Gazo, konstantno imenuje “vojna med Izraelom in Hamasom”.

Tovrsten diskurz zamegljuje nujno kontekstualiziranje in razumevanje tega, kar se trenutno dogaja v Gazi in celotni Palestini. Po izraelski različici dogodkov se je vojna namreč začela 7. oktobra, ko so Hamasovi borci napadli izraelske vojaške baze, naselbine in mesta na jugu Izraela. Noben drug datum ali dogodek pred napadom Hamasa ni pomemben za Izrael, Zahod in korporativne mainstream medije, ki o vojni poročajo s tolikšno skrbjo za stisko Izraelcev in popolnim zanemarjanjem pekla v Gazi.

Palestinskim glasovom, ki vztrajajo pri razpravi o vojni v Gazi v ustreznem zgodovinskem kontekstu – etnično čiščenje Palestine leta 1948, okupacija Jeruzalema, Zahodnega brega in Gaze leta 1967, obleganje Gaze leta 2007, vse krvave vojne pred njo in po njej – se preprosto odreče prostor. Na zaključku je spregovoril o potencialih za osvoboditev Palestine in o pomenu mednarodne podpore in solidarnosti.

V tretjem delu seminarja smo se pogovarjali s pravnico in novinarko neodvisnega spletnega medija Mešanec, Kristino Božič in novinarjem spletnega portala MMC RTV Slovenija, Borisom Vasevom. Naš pogovor je bil usmerjen v analizo medijskega poročanja o izraelskem apartheidu in vojni v Gazi. Kot pred njima že Ramzy Baroud, sta tudi Kristina Božič in Boris Vasev opozorila na nujnost konteksta pri poročanju o aktualnem dogajanju.

Dodatno sta sta opozorila (op. v času seminarja) na izogibanje besedam kot so apartheid, etnično čiščenje Palestincev in genocid nad Palestinci v mainstream medijih in to pripisala nerazumevanju vloge novinarstva, zavzemanju položaja navidezne nevtralnosti, inerciji novinarjev in zelo slabem poznavanju teme. Opozorila sta na to, da Hamas mediji konstantno opredeljujejo kot skrajno gibanje ali kot teroristično skupino, a s kakšnimi besedami bi potem lahko vsled desetletja dolgega ravnanja in zadnjega napada na Gazo poimenovali Izrael?

Opozorila sta tudi na nekativnost Slovenije in dejstvo, da ima trenutna vlada v koalicijski pogodbi zapisano, da bo Palestino priznala kot državo, a si za njeno priznanje tudi v teh časih ne prizadeva. Še več, slovenska vlada se ne želi opredeljevati do opozoril Združenh narodov, mednarodnih strokovnjakov, posebnih poročevalcev ZN, ki proučujejo zločine držav in izpostavljajo, da Izrael nad Palestinci izvaja genocid.

V pogovoru smo se dotaknili tudi dejstva, da ZDA in nekatere EU države v Izrael še naprej izvažajo orožje. Ker Izrael izvaja masovne kršitve človekovih pravic, vojne zločine in celo genocid, se s tem orožjem vse nešteto neposredno podpira. Takšna podpora je moralno nevzdržna in postavlja na laž vsa govoričenja EU o zavzemanju za človekove pravice in za nekaj, kar EU imenuje svoje vrednote. Če moralni argument ni dovolj, je dobavljanje orožja akterjem, ki izvajajo vojne zločine, tudi nelegalno po mednarodnem občem pravu in v nasprotju s skupnim stališčem Sveta EU 2008/944/SZVP, ki pravi, da morajo države članice zavrniti izvozna dovoljenja, če obstaja očitno tveganje, da bo vojaška tehnologija prispevala k hudim kršitvam mednarodnega humanitarnega prava.

Ob zaključku smo spomnili, da smo tam, kjer so vlade držav v svoji moralni in pravni funkciji odpovedale, ponekod ljudje sami ukrepali. Delavci v pristanišču v Barceloni, sindikati transporta v Belgiji in v Veliki Britaniji zavračajo nalaganje vojaške opreme, v številnih krajih po svetu protestniki blokirajo dostope v pristanišča in v tovarne orožja in izvajajo pritisk na vlade, da bi vendar ravnale kot veleva vest in konec koncev zakonodaja. Mnogi protestniki hkrati opozarjajo, da v času podnebne krize ne smemo pozabiti, da so vojske in proizvodnja orožja tudi med največjimi porabniki fosilnih goriv in med največjimi onesnaževalci voda in prsti.

Za zaključek smo poudarili, da v nekaterih državah prepovedan slogan: “From the river to the sea, Palestine will be free!”, ne poziva k ničemur drugem, kakor pa h globalnim solidarnostnim gibanjem ne le za osvoboditev Gaze in Palestincev, temveč tudi za svobodo in pravičnosti povsod po svetu.