14. novembra obeležujemo dan verjetno ene izmed bolj znanih bolezni, katere pojavnost žal iz leta v leto narašča predvsem v razvitem svetu. Govorimo o sladkorni bolezni ali diabetesu, za katero gotovo velika večina ljudi ve, da jo delimo v dve večji skupini – tip 1 in tip 2. V članku si bomo sprva ogledali vzroke, zakaj do posameznega tipa diabetesa sploh pride, potem pa spoznali zaplete in nujno ukrepanje.

Sladkorna bolezen tipa 1

Pri tipu 1 gre za avtoimunsko motnjo v delovanju celic trebušne slinavke, ki sicer proizvajajo inzulin. Inzulin je hormon, ki nam znižuje koncentracijo glukoze po obroku, njegovo pomanjkanje pa pri diabetesu tipa 1 povzroči hiperglikemijo, torej zvišano koncentracijo glukoze v krvi. Tip 1 smo pogosto enačili z izrazom ‘mladostniški diabetes’, saj je bila večinoma edina oblika sladkorne bolezni pri mladih. Omenjen izraz se opušča, saj žal pojavnost tipa 2, ki smo ga prej imenovali ‘starostni diabetes’, vse bolj narašča tudi med mladimi. Poleg tega se lahko sladkorna bolezen tipa 1 razvije tudi kasneje v življenju in ne zgolj v mladosti.

Sladkorna bolezen tipa 2

Pri tipu 2 gre za pojav inzulinske rezistence, sam inzulin torej ne povzroča dovoljšnih učinkov zniževanja koncentracije glukoze v krvi. Drugi tip diabetesa se pogosto pojavlja skupaj z drugimi stanji, kot so ateroskleroza, arterijska hipertenzija, visceralna debelost (t.j. debelost v predelu trebuha), kar s skupnim imenom poimenujemo metabolni sindrom. Zaradi splošno vse bolj neaktivnega življenja in nezdravega prehranjevanja se zato pojavnost sladkorne bolezni tipa 2 veča tudi med mladostniki in ni več le bolezen starejših.

Kronični in akutni zapleti

Kot pri marsikateri drugi bolezni poznamo tudi pri diabetesu kronične in akutne zaplete. Kronični zapleti na eni strani označujejo zaplete, ki sicer tisti trenutek ne ogrožajo bolnikovega življenja, vendar občutno slabšajo kvaliteto življenja in so dolgoročno eden izmed najpogostejših razlogov za smrt v razvitem svetu. Na drugi strani pa so akutni zapleti, ki zahtevajo nujno ukrepanje – brez tega lahko bolnik izgubi življenje.

Splošno znano je, da stanja metabolnega sindroma imenujemo ‘tihi ubijalci’, saj po malem iz leta v leto prispevajo k slabšanju bolnikovega zdravja in zvišujejo njegovo tveganje za srčno-žilne zaplete.  Zato je sladkorna bolezen tipa 2 pretežno kronična in predstavlja problem za predvsem dolgotrajne zaplete. Poleg že omenjene ateroskleroze, ki je pri diabetikih skorajda neizogibna, se pojavljajo tudi povišan krvi tlak, povišana raven trigliceridov in LDL (t.i. ‘slabih’ holesterolnih) delcev ter zmanjšana vrednost dobrega HDL holesterola. Pogosto imajo diabetiki napredujočo koronarno bolezen, ki lahko na dolgi rok povzroči srčni infarkt. Prav tako se z boleznijo pogosto pojavljajo retinopatije (okvare mrežnice), nevropatije (okvare živčevja) in nefropatije (ledvične okvare). Žal se pojavijo tudi okvare drugih organov, predvsem prebavnega in urogenitalnega sistema, opazne so lahko spremembe na koži, pogostejše so infekcije, siva mrena in povišan očesnih tlak. Pojavi se lahko t.i. ‘diabetična noga’, ki je najpogostejši vzrok amputacij v razvitem svetu, ki ne nastopijo zaradi poškodbe. Razvije se kot kombinacija zapletov sladkorne bolezni – najpogosteje na stopalu se pojavi nekroza (odmiranje tkiva), ki se s pretesnim obuvalom le še bolj stisne in poslabša. Pri zdravem se običajno pojavi bolečina, vendar zaradi okvar živčevja diabetika taka poškodba sploh ne moti in je pogosto ne opazi. Znano je tudi, da so ljudje z diabetesom tipa 2 bolj nagnjeni k razvojem nekaterih oblik raka, predvsem raka debelega črevesja, dojk, sečnega mehurja, endometrija in trebušne slinavke. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 torej prevladujejo kronični zapleti, čeprav v povezavi s tem tipom bolezni opisujemo tudi hiperosmolarni aketotični sindrom, ki je življenje ogrožujoče stanje zaradi izredno povišane ravni sladkorja v krvi in se za vsakega četrtega obolelega konča usodno.

Predvsem pri ljudeh, katerih zdravljenje vključuje inzulin (pogosteje pri bolnikih s tipom 1, vendar tudi pri tipu 2), se lahko zaradi prevelike količine inzulina pojavi huda hipoglikemija (premajhna koncentracije glukoze v krvi). Če je ta le blaga, ima lahko bolnik glavobole, omotico, pogosto je prisotna tresavica, bledica, nemir, utrujenost, pojavi se lahko tudi neenakomeren ritem bitja srca. Huda hipoglikemija pa lahko privede celo do nezavesti in zahteva takojšnje ukrepanje s tem, da hipoglikemičen bolnik poje nekaj sladkega. Ob tem pa naj poudarimo, da je bolniku dovoljeno dati jesti ali piti v takem primeru le pod pogojem, da je sposoben samostojnega požiranja, nikakor pa ne v primeru, če je nezavesten. Pomembno se je zavedati, da kljub temu da ima bolnik sladkorno bolezen, mu v primeru hipoglikemije (manj kot 3,5 mmol/L glukoze v krvi) ne smemo dati inzulina, saj bo ta hipoglikemijo še poslabšal. Drugo urgentno stanje je diabetična ketoacidoza, kjer v telesu diabetika nastajajo ketonska telesa, ki povzročijo zakisanje telesa, pogostejša je pri tipu 1. Na drugi strani pa je pri tipu 2 pogostejši diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom, kjer zaradi hiperosmolarnosti (povišane koncentracije ionov v telesu) pride do izgube vode preko ledvic, kar vodi v hudo dehidracijo in lahko povzroči hipovolemični šok. Sindrom je eden izmed pogostejših razlogov za smrt starejših diabetikov tipa 2, torej se pri tej skupini bolnikov lahko pojavijo tudi akutni, življenjsko ogrožujoči zapleti, čeprav so ti veliko redkejši. Kot smo omenili, je večina zapletov diabetesa tipa 2 oz. z njim povezanih smrti kombinacija mnogih dejavnikov, ki se nabirajo skozi leta.

Omenimo pa lahko še vpliv sladkorne bolezni obeh tipov na reproduktivno zdravje ter nosečnost. Znano je, da je diabetes povezan z večjo pojavnostjo neplodnosti tako pri moških kot pri ženskah, pri moških naj bi nižal ravni testosterona, pri ženskah pa naj bi povzročal neredne menstrualne cikle. Raziskave diabetes povezujejo tudi z večjo možnostjo splava, prezgodnjega rojstva in carskega reza. Žal je vedno pogostejši tudi gestacijski ali nosečniški diabetes, ki označuje povišano koncentracijo glukoze med nosečnostjo. V večini primerov se po rojstvu otroka raven sladkorja zopet vrne na optimalno raven, vendar imajo matere visoko tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 v prihodnosti.

Sladkorno bolezen torej na splošno delimo v dva tipa. Tako kot so drugačni njuni vzroki, so različni tudi pogosti zapleti. Hipoglikemija, ki se pogosteje pojavi pri tipu 1, je torej lahko celo urgentno stanje, če je huda, saj predvsem možgani nujno potrebujejo glukozo za svoje delovanje. Po drugi strani pa je dolgotrajna hiperglikemija, četudi je blaga, vzrok za kronične spremljajoče bolezni, kot so bolezni srca, ateroskleroza, povišan krvni tlak in holesterol. V večini primerov torej diabetes tipa 2 neposredno torej ne povzroči akutne smrti, vendar s slabšanjem vseh spremljajočih bolezni dolgotrajno poslabšuje kakovost življenja in predstavlja tveganje za srčno-žilne vzroke smrti.

Vir: projekt GasterFelix