Kar 168 članov in članic naše odprave (21 vodnikov in vodnic), šest članov in članic mednarodnega osebja, trije člani in članice vodstvene ekipe kontingenta ter štirje člani in članice organizacijske ekipe so se na mednarodnem taboru Roverway s kar 6000 taborniki in tabornicami iz vse Evrope družili na Norveškem pod geslom North of the Ordinary (sl. Severno od običajnega). Del slovenske odprave so bile tudi skavtinje in skavti!

Roverway je taborniški dogodek za tabornike in tabornice med 16. in 22. letom starosti, ki ga na evropski ravni skupaj organizirata Svetovna organizacija skavtskega gibanja (WOSM) in Svetovna organizacija vodnic in skavtinj (WAGGGS). Prvič je potekal leta 2003 na Portugalskem, kasneje pa še leta 2006 v Italiji, leta 2009 na Islandiji, 2012 na Finskem, leta 2016 v Franciji in leta 2018 na Nizozemskem. Roverway sicer poteka vsaka tri leta, letošnji pa se je zgodil po šestih letih zaradi odpovedi dogodka v času pandemije.

“Mislim da je bil slogan North of the Ordinary kar precej dobro izbran; prvič, potovali smo severneje kot kadarkoli prej v življenju v neverjetne kraje in drugič, tam smo se imeli nenormalno dobro!”

je povedal Cene Trček, vod Bombardiñeros.

Celotna odprava se je pred odhodom na Norveško srečala štirikrat

Pred samim dogodkom smo udeležencem pripravili dve vikend srečanji v živo in dve online srečanji. Prvo je bilo online srečanje v januarju, takoj po zaprtju prijav, da bi v stik prvič stopili vsi člani posameznih vodov in da bi se jim predstavil načina izbora in izbor poti. Udeležence smo skozi zabaven kviz prepeljali skozi spoznavanje karakteristik in želja članov posameznih vodov, ki so udeležence vodili do končne odločitve o najboljši poti zanje.

Drugo srečanje smo izvedli v OŠ Toneta Okrogarja v Zagorju ob Savi, kjer smo udeležencem predstavili koncept Roverwayja, izbirali opremo odprave, se spoznali z orodji in načini planiranja potovanja, začeli s planiranjem potovanja, se pomerili v najboljši vodovi pustni maski ter jedli krofe. Tretje srečanje je potekalo v Gimnaziji Idrija v maju. Tam smo pomerili puloverje odprave, se učili osnove norveščine, prve pomoči, spoznali kaj lahko nesemo čez mejo, spoznali Idrijo, videli severni sij in preživeli lep večer ob kitari.

Tik pred odhodom, v začetku julija pa smo se srečali še na zadnjem online srečanju, kjer smo predali zadnje informacije organizatorjev, rešili še zadnje dileme ter ponovili vse varnostne ukrepe (sledenje z aplikacijo FindPenguins, na kateri so bili dostopni varnostni protokoli), seznam potrebnih dokumentov, predstavili pa sta se tudi Metoda Zalar, višja strokovna sodelavka za komunikacije, in Eva Bolha, vodja projekta Varni smo, ki sta bili odpravi ves čas na voljo za vsakršne pogovore ob stiskah.

Popotovanje na sever

Potovanje iz Slovenije na Norveško je bila avantura, pisana na kožo vsakemu vodu. Vsak vod si je namreč sam, ob podpori vodstva odprave, moral organizirati potovanje na in z Norveške. Imeli so proste roke, edino pravilo je bilo, da plan potovanja do določenega datuma sporočijo vodstvu odprave in se vsak dan vsaj enkrat javijo na aplikaciji za sledenje potovanja FindPenguins. Nekateri vodi so tako za svoje prevozno sredstvo izbrali vlak, drugi lasten kombi in tretji letalo. Moramo pa naše vode pohvaliti, saj se je večina vsaj delno odločila za bolj trajnostno opcijo potovanja (vlak vsaj v eno smer).

Zaradi potovanja z vlakom in kombijem so si vodi ogledali mnogo držav po poti. Najpopularnejša destinacija je bila Danska z glavnim mestom København, Švedska in Oslo. Vod Gazimut pa je s svojim kombijem prepotoval skoraj celotno Skandinavijo. Večjih težav med potovanjem ni bilo, imeli smo nekaj manjših zdravstvenih izzivov, nekaj zamujenih vlakov, izgubljeno denarnico. Vsi vodi so na cilj prišli pravočasno, prav tako to srečno prišli domov, zato lahko rečemo, da so si potovanja res dobro organizirali.

“Največji izziv je bil ujeti vlake, a nam je to večinoma uspelo. Drugače je pot minila bolj ali manj brez zapletov, imeli smo enega bolnega in en udarjen noht. Ena od posebnosti naše poti pa je bila, da smo spali samo pri lokalnih tabornikih,”

je povedal David Pust, vod Kruh.

Grajenje timskega duha z Rovweray izzivi

CMT ekipa je udeležencem pripravila Roverway izzive, naloge, ki so jih udeleženci reševali tekom potovanja na in iz Norveške, lahko pa tudi med taborom. Opravljene izzive so s slikico objavljali na našo skupno aplikacijo FindPenguins, kjer so lahko tudi vodi med sabo videli, kaj počenjajo drugi vodi. Zaradi možnosti sledenja so udeleženci lahko videli, kje točno se v posameznem trenutku nahajajo drugi vodi, in točno lokacijo opravljenega izziva.

Izzivi so udeležence potiskal iz cone udobja, povezani so bili s spoznavanjem norveške kulture, kulinarike, spoznavanjem naključnih mimoidočih – med drugim so se fotografirali na sedežu voznika avtobusa/vlaka ali pilota, pošiljali razglednice v ZTS pisarno, da so razveselili sodelavce, iskali Geocache, spali na idiličnih lokaciji, raziskovali muzeje in še marsikaj.

“Raznolikost med različnimi udeleženci je bila seveda prisotna, vendar smo taborniki precej enotni, saj nas po svetu povezujejo ista načela. Večje razlike so se kazale v različnih igrah, ki smo se jih lahko naučili med seboj in bomo z njimi lahko še dodatno podkrepili naše taborniške aktivnosti v svojih rodovih. Najbolj opazne razlike pa so v prehrani, saj so predstavniki skandinavskih držav zelo uživali ob najbolj repulzivnih sladkarijah, Nizozemci pa so jedli tudi sirni in salamni namaz iz tube, dali to na banano in trdili, da je odlično,”

so povedali v vodu Govedo.

Poti – raziskovanje norveške narave, kulture in zgodovine

Uradna Roverway pustolovščina se je začela na t. i. “poteh” z različnimi izhodišči, ki so udeležence popeljale na različna mesta po Norveški – raziskovali so naravo, kulturo in zgodovino države. Poti so se nato končale z glavnim taborom na območju Stavangerja, kjer je udeležence čakal pester program.

Poti so bile izbrane na podlagi želja udeležencev – izbirali so lahko zahtevnost poti, statičnost oz. dinamičnost, možnost prenočevanja (v zaprtih prostorih, v bivaku, šotoru, na ladji) in glavno aktivnost, ki se jo želijo udeležiti. Na žalost večina naših udeležencev ni prejela poti, ki so si je želeli, saj je razvrščanje udeležencev na poti zelo zahtevna logistična naloga. Organizatorji so imela na razpolago 61 različnih poti, katerih tematike so obsegale vse od trajnosti pa do aktivizma, preizkušanje zimskih olimpijskih športov, norveške kulture, pohodništva …

“Najbolje smo se povezali s člani voda iz Francije. Razlog, da smo se z njimi tako dobro ujeli, je precej prepros, in sicer ker so bili ravno tako odprti za raznorazne dogodivščine in neumnosti kot mi. Prav tako smo se z njimi že pred začetkom poti večkrat srečali in nam je nato še na poti bila dodeljena ista soba, kar je naš odnos dobro utrdilo,”

so povedali člani voda Govedo.

Zlasti tekom poti so udeleženci in udeleženke slovenske odprave izkazali svojo samoiniciativnost in samostojnost. Večina namreč ni “dobila” poti, ki so si jo želeli; tako so pristali na nekoliko manj zanimivih in manj težavnih poteh. Naši udeleženci so svoje nezadovoljstvo spremenili v iniciativnost in vodjem poti dajali predloge, kako naj program prilagodijo, da bo bolj ustrezal vsem udeležencem na poti. Predlagali so razne izlete, pohode, pomagali pri organizaciji prehrane in še marsičesa.

CMT ekipa jih je pri tem podpirala in jim dajala predloge, kako svoje predloge na prijazen način naslovijo na vodje poti in s skupnimi močmi nam je skoraj vsako pot uspelo vsaj nekoliko prilagoditi glede na želje in potrebe slovenskih vodov.

“Z ostalimi udeleženci smo se super ujeli. Res je, da imajo nekateri malo drugačne pristope in tudi cilje kot taborniki, ampak vsi smo bili tam, da se zabavamo, kar nam je tudi uspelo,”

je dejal David Pust, vod Kruh.

Taborni prostor, postavljen po pašnikih in poljih polotoka

Taborniki in tabornice z vse Evrope so se po poteh združili na tabornem prostoru v Stavangerju. Mednarodni tabor so letos obarvale tri teme: prva je voditelji prihodnosti – program na Roverwayju 2024 se je osredotočal na opolnomočenje, razvoj veščin in samozavesti udeležencev in udeleženk. Na dogodku je bilo poskrbljeno tudi za fizično in mentalno opolnomočenje – z izzivi v norveški naravi. Roverway pa je bil tudi priložnost za razprave o duševnem zdravju in za normalizacijo teh pogovorov v naših skupnostih. Tretja pomembna tema je bila inkluzija – skavtsko gibanje povezuje ljudi po vsem svetu, ne glede na meje, kulturo, religijo, barvo kože, spol, spolno usmerjenost, socialno ozadje ali (ne)zmožnosti.

“Čisto iskreno povedano, ko sem prvič videl vhod v tabor, sem si mislil: “Ma kaj, a to je največ kar zmorejo?”, vendar pa me je kmalu navdušila odlična organizacija iz strani organizatorjev, saj je vse potekalo zelo gladko, taborni prostor pa je bil postavljen naravnost izjemno, po pašnikih in poljih polotoka! V pravem nasprotju s tem, na kar so nas pripravljali, smo na našem potovanju imeli izjemno srečo z norveškim vremenom; ni bilo ne pretirano veliko dežja, niti hudega vetra, imeli pa smo obilico sonca – ta kombinacija vsega je pripeljala do več možnosti za sproščene debate in posledično neprimerljivega vzdušje v taboru,”

je občutke opisal Cene Trček, vod Bombardiñeros.

“Najbolj se mi bo v spominu zagotovo zasidrala zaključna prireditev (in tega definitivno ne govorim zato, ker je ta bila edina, ki sem jo v živo videla …). Po skoraj dveh tednih druženja z nekaj tisoč ljudmi je res čarobno sedeti na zaključni prireditvi, saj ti grejo po glavi vsi spomini na doživetja iz preteklih dni. Največji vtis je zagotovo pustil taborni ogenj (prazaprav kar kres) na polotočku za odrom, in pa zahajajoče sonce, ki je nebo obarvalo v ognjene odtenke. Pri zadnji ponovitvi Roverwayjeve pesmi North of the Ordinary je bilo moč čutiti električno energijo, ki se je pretakala med udeleženci. Nepozaben občutek je slišati 5000 tabornikov in tabornic hkrati peti, obenem pa vsi skačejo in nasmejano mahajo z ruticami. Ne bom lagala, morda so se mi celo orosile oči,”

je povedala Katja Štrakl, članica mednarodnega osebja.

“Na taboru smo večere preživljali na različne načine, vendar vedno z druženjem z ostalimi udeleženci. Večkrat smo se dobili z ostalimi člani odprave, s katerimi smo navezali dobre stike že med potjo na tabor. Na večer, ko je imel eden iz našega voda rojstni dan pa smo se zbrali v veliko večjem številu in povabili tudi večino udeležencev iz poti in tako ob igranju kitare preživeli res lep večer. Prav tako smo mu postavili tradicionalni mlaj, ki je seveda presenetil njega, in tudi ostale spoznal z našim običajem,”

so dejali člani voda Govedo.

Izkušnja mednarodnega osebja = priložnost za širjenje obzorij

Katja Štrakl, članica mednarodnega osebja na letošnjem Roverwayju, pravi, da je zanjo vsak dan potekal rahlo drugače, ker urnik ni bil vsak dan isti. Nekatere dni je delala dopoldne, drugič popoldne, včasih zvečer, enkrat ali dvakrat pa celo ponoči. Kot host (sl. rediteljica) je skrbela za red in varnost udeležencev. V praksi je to pomenilo, da so jim po parih določili območje, kjer so patruljirali in skrbeli, da se ne dogajajo neumnosti.

Ko ni delala, je veliko časa preživela v IST chill zone, šotoru, kjer so prostovoljci in prostovoljke imeli na voljo kavče, mize in veliko družabnih iger za sprostitev. Preigrali so kar nekaj iger enke in Catana. Lepo vreme so večkrat izkoristili tudi za kopanje v morju in igranje odbojke na mivki.

“Za vlogo IST-jevke sem se odločila, ker sem si želela mednarodne izkušnje, prav tako pa še nikoli nisem bila na Norveškem. Roverway je bil zato zame odlična priložnost, da razširim svoja obzorja, tako na področju taborništva, kot osebnostno. In odločitve niti malo ne obžalujem. Spoznala sem ogromno izjemnih ljudi, ki imajo zdaj prav posebno mesto v mojem srcu. Sploh si nisem predstavljala, kako zelo se lahko z nekom povežeš v pičlih dveh tednih, a nekako nam je uspelo, in že načrtujemo naše naslednje snidenje. Prav tako sem se preizkusila v neki novi vlogi, za katero se verjetno v »resničnem življenju« nikoli ne bi prijavila, in s tem pridobila novo izkušnjo. Hkrati sem dobila tudi zagon, da se še bolj intenzivno vključujem v taborniške dogodke in bi se v prihodnosti na neki točki rada preizkusila tudi v bolj vodilni vlogi; morda kot vodja določenega področja, ali pa kot vodja odprave oziroma članica CMT ekipe.”

Roverway je udeležence naučil, da je velik del njihovega počutja odvisen od njihove volje do spremembe

Roverway je dal našim udeležencem vpogled v medkulturne razlike, ki so jih s spoznavanjem novih mednarodnih prijateljev, naredile bolj strpne in razumevajoče do drugih kultur in navad. Poleg strpnosti so spoznali, da morajo biti vokalni in izraziti ne le samo svoje mnenje, temveč najti tudi potencialne rešitve, saj je velik del njihovega počutja odvisen od njihovega odnosa do stvari ter njihove volje do spremembe.

“Poleg klasičnega spoznavanja novih kultur sem ugotovil, da če hočeš kaj izvedeti, moraš čimveč spraševati! In pa še nasvet našega vodje poti: You are a scout, figure it out!”

je zaključil Cene Trček.