V Dijaškem domu Ivana Cankarja se že vrsto let dijake trudijo navdušiti nad vrtnarjenjem in jih spodbujati k razmisleku o pomenu usmerjanja družbe v samooskrbo. Čeprav pojem samooskrbe zajema veliko področij, se morda mnogim zdi najučinkovitejši prvi korak narediti na področju pridelave lastne hrane. S tem namenom so v preteklih letih pri dijaškem domu postavili vrsto visokih gred. Zavedajo se, kako pomembno postaja pridelovanje lastne hrane, kako dragoceno je znanje o vzgoji ne le zelenjave, pač pa tudi sadik. In kako vse bolj cenjena postajajo kvalitetna semena.

V letošnjem šolskem letu so zato na pobudo vzgojiteljev Neže Luzar in Miha Mavra prvič začeli z vzgojo lastnih sadik – ta projekt so poimenovali Sejemo svoje! Vzklil je iz razmišljanja o solidarnosti, deljenju, sodelovanju, povezovanju in odpiranju dijaškega doma v lokalno skupnost kot ustanove, ki čuti, kaj pomeni moč skupnega dobrega.

Zrasel je iz navdušenja nad vrtnarjenjem, nad filozofijo samooskrbe in nad izobraževanjem mladih o vzgoji vrtnin in ohranjanju kvalitetnih semen. Vanj so zagrizli že jeseni, ko so iz pridelkov, ki so zrasli na visokih gredah ob dijaškem domu, pripravili semena za kasnejšo vzgojo. Pozimi in zgodaj spomladi so pričeli s sejanjem dveh sort paprike in čilija, nadaljevali s petimi sortami paradižnika, nazadnje pa so prišle na vrsto še dve vrsti kumar in hokaido buče. Ko so semena vzklila in so se male rastlinice začele razvijati, so jih postopno presajali v lončke. Vsak dan so jih pozorno opazovali in redno zalivali.

Z dovolj svetlobe in pri pravi temperaturi so rastoče rastlinice dve od njihovih učilnic spremenile v pravo malo vrtnarijo. Uspelo jim je vzgojiti okoli 1600 sadik! Sadike so uporabili v vseh gredah, nekaj so jih dijaki odnesli v svoje domače vrtičke, nekaj pa so jih razdelili zaposlenim v dijaškem domu. Že tu so naleteli na izjemno pozitivne odzive, saj so znotraj ustanove razdelili okoli 1000 sadik.

Takšnega odobravanja se niso nadejali. Sadike, ki so še ostale – bilo jih je okoli 600 – so razdelili naključnim obiskovalcem. 15. maja so namreč organizirali sklepno dejanje projekta – dogodek razdeljevanja sadik vrtičkarjem v naši okolici. Mentorja Neža in Miha priznavata, da nista vedela ali bo akcija sploh uspešna. Danes lahko trdijo, da je bil odziv naravnost nor. Sadike so pošle v pol ure! Prišlo je zelo veliko ljudi, nekateri so žal ostali tudi brez. Kljub temu so v dijaškem domu prepričani, da so svoj cilj in namen dosegli in celo presegli. Na ta način so lep zgled sodelovanja, povezovanja pa tudi spodbujanja samooskrbe – vse to postaja v naši družbi cenjeno in celo nujno potrebno.

V projekt so vložili ogromno truda, za pomoč se je angažiralo veliko dijakov, saj je bilo dela kar precej. Zahvaljujejo se ravnatelju Šemsu Mujanoviću, ki je že od vsega začetka verjel v doprinos Sejemo svoje! in brez pomislekov v polnosti podprl delovanje mentorjev. Največ časa in volje so porabili za presajanje in zalivanje, veseli pa jih, da so dijaki ponosni na to, da so lahko del tako obsežne akcije in da so na delavnice vedno prinesli kopico dobre volje in sproščenosti. Šele na koncu projekta so zares začutili, del kako velikega dejanja so. Še sami so bili presenečeni, kako so se jim zasvetile oči ob pogledu na prave nasade v učilnicah.

Najbolj pa so ponosni na velikodušnost, ki jo izkazujejo z njihovim delovanjem. Na sporočilo, ki ga nosi projekt in ki ga predajajo vsem sodelujočim in opazovalcem. Ključ samooskrbe je v skrbi drug za drugega, za skupnost, za prijazno bivanje na našem planetu in nesebično sobivanje ljudi.

Zapisala: Neža Luzar in Miha Maver