Nina se je udeležila kratkoročnega projekta v okviru Evropske prostovoljske službe. V Turčiji je preživela 2 meseca. Svojo izkušnjo pa je opisala v kratkem prispevku. 

“Na dvomesečnem prostovoljstvu v turškem mestu Gaziantep, v bližini sirske meje, smo prostovoljci in prostovoljke delali z otroki, mladimi in odraslimi, ki so v mestu domačini, in tistimi, ki so v zadnjih letih tja pribežali iz Sirije. Otroke in mlade, predvsem tiste iz manj spodbudnih okolij, smo v mladinskem centru večkrat tedensko učili angleščino v skupinah, organiziranih na podlagi starosti in stopnje znanja jezika. Tiste z naprednejšim znanjem angleščine, tudi nekatere odrasle, smo vključili v pogovorne večere. Z otroki iz težkih socialno-ekonomskih okoliščin, za katere je občina odprla nekakšen dijaški dom, kjer bivajo večino dni v tednu, smo se družili enkrat ali dvakrat tedensko, skupaj večerjali, se nato pogovarjali o njihovem mestu, hrani, filmih, športu, načrtih, sanjah, si pripovedovali šale, zbirali predloge za različne skupinske igre. Tako so se navajali pogovarjati se v angleščini, družba je bila pa tako njim kot nam zabavna.

Turkinjam in Sirijkam smo se včasih pridružili na kuharskih ali šiviljskih delavnicah, a zaradi njihove okretnosti se nam je zdelo, da smo bolj kot ne samo v napoto. So pa ženske na te delavnice velikokrat pripeljale otroke, za katere niso imele varstva in so se jim prav tako motali med nogami pri delu, zato smo z različnimi aktivnostmi poskušali zamotiti njih ali jih samo čuvali, da so njihove matere lahko poklepetale med pripravo izdelkov.

A priori najmanj ljuba stvar na urniku je bila domala vsem obiskovanje otroškega oddelka na onkološki bolnici. Med čakanjem na posege in terapije naj bi otroke zamotili z igro. Ni težko odmisliti, da niso zdravi, ko z njimi preživljaš čas v igralnici. Te pa zadane, ko deklico, ki je še malo prej vzneseno zlagala slona iz lego kock, zdaj v preveliki bolniški halji in obrnjeno na trebuh na prenosni bolniški postelji hitro peljejo po hodniku, njena mama pa koraka ob postelji, da otroku stiska roko. A je vsak od nas šel v bolnico vsaj nekajkrat in poskušal motivirati otroke, da so vsaj za kratek čas pozabili, kaj so dali skozi ali kaj jih še čaka tisti dan.

Izčrpavajoče zastrupitve s hrano (ali vodo) – po kateri so eni od prostovoljk morali izprazniti želodec – so se pri meni pojavljale vsakih nekaj dni, a po mesecu dni minile. Prišli so novi prostovoljci in prostovoljke, s katerimi sem se veliko bolj ujela kot s prejšnjo skupino in drugi mesec je bil res lep. Ko smo se z otroki poslavljali, mi je bilo grozno žal, da grem, da se tako hitro menjavamo, da ko se otroci končno na nekoga navadijo in si ta človek uspe pridobiti njihovo zaupanje in morda naklonjenost, že gre in nadomesti ga drugi. Po drugi strani so tako trpežni in navajeni prilagajanja, da se verjetno bolj od nas, ki smo tja prišli iz radovednosti, želje po menjavi okolja, morda po novih izkušnjah in poznanstvih, zavedajo, da smo samo začasni in nas tako tudi jemljejo, četudi se veselijo aktivnosti in večine od nas. Ne predstavljam si, kako prikrajšani morajo biti od izbruha epidemije, ko ta druženja in aktivnosti odpadejo, in upam, da se vendarle nekako znajdejo.”

Vir: Mladinski EPI center Piran