Življenje mladega študenta v tujini je hkrati razburljivo, zahtevno in pustolovsko. Po eni strani čutiš živahnost novega življenja, številne nove priložnosti, ki se ti ponujajo, in si pripravljen izkoristiti vsako od njih ter ustvariti svojo prihodnost. Po drugi strani pa je tu tisto breme, ki te utesnjuje in te spravlja v nekakšno melanholijo, saj hrepeniš po svojem domu.

Sčasoma se to spreminja, kajti ta individualni, posebni občutek domačnosti, postaja dvojni občutek sproščenosti in domoljubnosti, saj smo skozi leta poleg našega edinstvenega doma dobili še eno mesto, ki mu lahko rečemo naš dom, mesto, v katerem ustvarjamo našo prihodnost. To je nekaj, kar doživi vsak mlad posameznik, lačen boljšega jutri.

Vsaj tako je bilo pri meni, ko sem kot 19-letna maturantka, ki je na novo prišla v Slovenijo, brez znanja slovenskega jezika in slovenske kulture, vedela le to, da sem popolnoma pripravljena združiti svojo preteklost in prihodnost ter iz tega narediti svojo sedanjost.

Obdobje, v katerem spoznavamo sebe, svoje prioritete in želje, je v bistvu potovanje, ki nam prinaša različne vzpone in padce, težave, srečo, strah in spodbudo, vendar je končni rezultat odvisen le od nas. Zato je zelo pomembno, da ste prisotni povsod, kjer lahko zaznate svoj potencial in odkrivate nove stvari, s sodelovanjem v različnih organizacijah, društvih, na znanstvenih in dobrodelnih dogodkih, z delom prek študentskih servisov in na splošno z vključevanjem v socialno življenje.

To so priložnosti, ki v bistvu pomenijo celo paleto izbir, vendar ne smemo nikoli pozabiti, da si moramo vzeti čas, da ima vsak svojo časovno pot in da se nikoli ne smemo primerjati z drugimi, saj to ne pomeni, da nam ne bo uspelo.

V mojem primeru sem zaradi jezikovne ovire potrebovala nekaj časa, da sem se zares vključila v družbo. Študentsko delo, zlasti v institucijah in zavodih, ki mi pomagajo pri razvoju kot bodoči zgodovinski raziskovalki, ter članstvo in sodelovanje v organizacijah, kot je UNICEF Slovenija, so me še dodatno spodbudili k napredku. Kljub vsem izzivom in težavam sem hvaležna za vse priložnosti, ki sem jih imela in jih še vedno imam, za izobrazbo, ki jo pridobivam, predvsem pa za življenjsko izkušnjo, skozi katero sem šla in še vedno hodim.

Vsak študent in mlad človek v tujini, ki se še vedno razvija in na neki način išče samega sebe, zelo dobro pozna in ceni svojo osebno rast zaradi te izkušnje, saj je to poseben občutek, ki ga ne moreš doživeti na drug način. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem vsem tistim, ki so morda v duševni stiski ali se sprašujejo, če je tako velik življenjski korak vreden vseh žrtev, da je najpomembnejše, da nikoli ne obupajo, saj se lahko vsake sanje uresničijo.

Prav tako ti lahko eno preprosto “nedolžno” članstvo v filantropski, družbeni ali znanstveni organizaciji odpre različna vrata, cel spekter možnosti, priložnost, da odkriješ ali razviješ svoje talente, spoznaš različne ljudi, ki lahko kasneje postanejo ključni del tvojega življenja. Zato je pomembno vedeti, da je vsak naš korak, celo tisti najmanjši, velik uspeh in kot takega ga moramo vedno spremljati, saj vem in sem prepričana, da je to formula naših življenjskih dosežkov v vseh dimenzijah in razmerah.

Zapisala 25-letna Angela, prostovoljka UNICEF-a Slovenija

*Zapis je nastal v okviru projekta Na meni je!, ki ga sofinancira Urad za mladino v okviru prizadevanj za spodbujanje participacije med mladimi. Besedilo ne izraža stališča Urada za mladino.