Prostovoljno delo mi je bilo predstavljeno leta 2017, ko sem pričela obiskovati Filozofsko fakulteto v Mariboru in sem pod okriljem profesorja Andreja Natererja vstopila v svet mladinskega dela in dela z otroci in mladostniki.

Prostovoljsko delo v organizaciji Pekarna Magdalenske mreže nam je v urah predavanj predstavila Nataša Usar, ki je bila v tistem času moja mentorica na področju dela z deklico Aljo, ki sem jo v tistem času poučevala angleščino. Trenutno pri učenju tujega  jezika pomagam petošolcu Anelu, ki pa se je tudi izkazal za odličnega igralca in interpreta v šolski dramski igri Kraljevi smetanovi kolački avtorice Marthe Swintz, kjer je igral kraljico. Po generalki v Pekarni Magdalenske mreže si ga je zapomnila celotna ekipa in s ponosom trdim, da v njem prepoznavam potencial bodočega umetnika s kombinacijo vztrajnosti in nadarjenosti. Brezplačna učna pomoč je zame kot izziv in preizkušnja na področju pedagogike, ki je danes del mojega življenjskega cilja, da postanem strokovna delavka s pristopom gestalt psihoterapije.

Kljub temu, da se je obveznost praktičnega dela na fakulteti hitro zaključila, sem še vedno nadaljevala s prostovoljstvom v Pekarni Magdalenske mreže, pa tudi v drugih organizacijah, kot sta Dnevni center PIKA Maribor in Zavod Mars Maribor.  Že ob začetku angažiranosti v prostovoljskih organizacijah sem trdila in še vedno trdim, da so praktični deli študija, kot tudi delo z otroci in mladostniki, najpomembnejši del študija, ki obstaja. V celotnem kurikulumu in v nobenem učbeniku ni nadomestila za delo z otroci in mladostniki. V prostovoljsko delo me je prepričala prav študijska praksa. A bila sem odločena, da ostanem prostovoljka še vrsto let po pridobitvi zadnje ure za zahteve končnega poročila. Tovrstna praksa ne nudi zgolj izkušenj, ampak te nauči sprejemati drugačnost in spektakularnost otroških miselnih procesov, ki vedno znova presenetijo.

V študentskih letih smo (še posebej) mladi izpostavljeni prekarnemu delu, pri katerem ne le, da še ne poznamo vseh svojih pravic in obveznosti, temveč ga tudi moramo opravljati zaradi odsotnosti kompetenc in nekateri tudi zaradi odsotnosti možnosti, da bi poiskali ali opravljali delo, v katerem se dejansko vidimo kot koristni in sposobni posamezniki z unikatnimi zadolžitvami.

Zakaj torej bi mladi, ki so tako ali tako že izpostavljeni nepravičnim in nerealnim pričakovanjem družbenega sistema, opravljali prostovoljno delo? Na to kontroverzno vprašanje odgovarjam: pri prostovoljnem delu gre za delo, ki ni plačano z denarjem, ampak z ustvarjanjem in adrenalinom mentorstva. Drznem si reči, da prostovoljsko delo v Pekarni Magdalenske mreže spominja na srčen, izkustven povod v starševsko-pedagoško sfero, v kateri uživajo tako mentorji kot prostovoljci. Junaki v rožnatih, rumenih in zelenih eko barvah z imperativi izboljšanja življenja sodelujejo z duhom časa, s tem pa nas, mlade in že nekoliko obupane, nežno vodijo po poti samospoznavanja in odgovornosti.

Prostovoljsko delo je zame korak z duhom časa, ki pa hkrati spominja na trenutke otroštva brez mobilnih telefonov in pomembnosti drugih oblik tehnologije. Je nepogrešljiva oblika aktivnosti za vse tiste, ki bi nekoč radi postali pedagogi in za vse, ki so si v otroštvu želeli imeti brata ali sestro, s katerimi bi se lahko igrali na dvorišču in z njimi preživljali čas skozi umetniško udejstvovanje. Prostovoljcem in tistim, ki boste prostovoljci še postali, polagam na srce, da je čas, preživet v okolju z razumevajočimi, razgledanimi ljudmi, najbolje preživet čas, ki je lahko zgolj in samo najboljša pozitivna izkušnja.

Zapisala Tinkara Kosi, prostovoljka v Pekarni Magdalenske mreže