Pred časom sta se, v celoti v lastni režiji, predsednica Mladinskega sveta Ljutomer Nina Stegmüller in vodja Mladinskega centra Prlekije Aleš Potočnik vrnila s potepanja in srečanja v Indiji, kamor sta prenesla pozitivne prakse iz Slovenije.

V zanimivi deželi Azije sta napletla široko mrežo poznanstev s predstavniki različnih organizacij. Na območju kompleksa Mladinskega centra Prlekije na Spodnjem Kamenščaku sta namreč pred desetimi leti prebivali Indijki, ki sta od spoznavali Evropo in Slovenijo. Omenjeno potovanje predsednice in vodje je predstavljalo povratni obisk.

Predstavitev potovanja po Indiji je potekala na sedežu MCP-ja, svojo doživetje pa sta že predstavila tudi v Hiši sadežev družbe v Murski Soboti in v Splošni knjižnici Ljutomer. Načrtujeta podobna predavanja po Sloveniji, tudi na povabilo mladinskih centrov.

Predstavitev je bila popestrena z bogato multimedijsko predstavo, predvajanjem glasbe in okušanjem indijskih dobrot ob gledanju čudovitih fotografij in opisov nepozabnih doživetij. Med drugim sta izpostavila, da Indijo lahko doživljamo na različne načine. V Indiji je življenje precej drugačno, kot smo ga vajeni v Sloveniji. Na primer promet ima čisto svojo organizacijo, ki najprej deluje kot kaos, vendar ima svoj red. Vozniki pogosto trobijo, vendar s tem zgolj v pozitivnem smislu opozarjajo nase.

Posebna dogodivščina je potovanje z letali, saj poteka tudi znotraj Indije, ker je tovrsten način potovanja hitrejši. Popolnoma drugačen je šolski in zdravstveni sistem. Hrana je zelo okusna in pekoča, temelji na začimbah. Naša Prleka sta Indijo sicer opisala kot izrazito čudovito in barvito deželo, odprtih in prijaznih ljudi.

“Bodi kot midva in si upaj!”

je mlade spodbudila Nina in dodala:

“Nikoli v življenju si ne bi upala sanjati, da se bova peljala v Indiji s skuterjem in kar je še bolj grozno – jaz sem bila brez čelade. Aleš kot voznik jo je imel, jaz pa ne. Poleg tega je na skuterju ves čas gorela neka lučka za motor. In sploh nisva vedela, koliko kilometrov na uro se peljeva. Imela sva super taktiko, jaz sem imela v roki telefon in gledala, kje se morava peljati, Aleš pa je vozil. Zelo dober tim v glavnem. Mnogi so nama predhodno predstavili Indijo kot deželo revežev, smradu in nevarnosti. Midva sva jo dojela čisto drugače. Indija je zelo barvita, čudovita in poceni dežela. Imela pa sva nedvomno tudi srečo, da sva imela čudovite gostitelje. Jaz sem se počutila, kot da sem v prejšnjem življenju bila v Indiji doma, srečna do solz.”

zapisal Mischel Hojč, mladinski delavec