Mladi fantje odraščajo v družinah in okoljih, ki jih ne le oblačijo v pretežno modre odtenke oblačil in jim za igro ponujajo avtomobilčke, žoge, pištole in akcijske superjunake, temveč so v svet motivirani v skladu z idejami, da fantki ne jokajo. Da so pravi dečki močni, pravi fantje neustrašni, pravi moški pa nasploh stoični, mišičasti, uspešni in trdni: so rojeni vodje in zmagovalci. Če se dečki, fantje in moški tem idealom ne prilagodijo in jih ne ponotranjijo, so zasmehovani in poniževani.

V sklopu projekta EMPATH smo se v zadnjih dveh letih ukvarjati predvsem s posledicami toksične moškosti med mladimi in njihovimi vplivi na čustveno, socialno in fizično počutje. Z nereflektiranjem pritiskov, ki so del naših kulturnih predstav o pravi moškosti, prispevamo k vzpostavljanju različnih elementov toksične moškosti. O čem pravzaprav govorimo kadar govorimo o toksični moškosti? Toksična moškost je koncept, ki se nanaša na kulturne norme in pričakovanja, ki opredeljujejo tradicionalno moško vedenje, ki je problematično, škodljivo, celo nevarno. Te norme moškost enačijo s prevlado, agresijo, čustvenim zatiranjem in razvrednotenjem lastnosti, ki stereotipno veljajo za ženske.

Projekt je s svojimi aktivnostmi usmerjen v dijaško populacijo ter v srednješolske in univerzitetne pedagoške delavce in delavke. A tem je zelo pomembno ozaveščati tudi širšo javnost. Predstave o pravih moških kot o močnih, stoičnih preskrbovalcih, odločevalcih in lovcih so nekaj, s čimer se seveda soočajo moški, posledice tega pa čutimo tudi vsi tisti, ki z moškimi vstopamo v odnose. Mladi in mlade na spletu preživljajo večino svojih dni. Raziskava, ki so jo pripravili in objavili pri Safe.si (2022), je pokazala, da zaradi spremljanja spletnih objav kar tretjina slovenskih dijakinj in četrtina učencev zadnje triade osnovne šole razmišlja o plastični operaciji … 

Kolektivno, kot družbi, nam ni uspelo mlade poučiti o kritični presoji vsebin, fotografij in videoposnetkov ki nam nakazuje jasno določene ideale popolne, hegemone ženskosti in moškosti. Svojega telesa in svojega življenja seveda ne moremo primerjati z umetnimi fotografijami in inštaliranimi fotografijami, ki z realnostjo in resničnostjo nimajo ničesar skupnega. Primerjanje in zasledovanje takšnih idealov nas gotovo pelje v nezadovoljstvo – že omenjena raziskava je pokazala tudi, da se kar 45 odstotkov mladostnikov_ic s spletnimi vplivneži in vplivnicami primerja že v osnovni šoli in je zaradi tega nezadovoljnih s svojim videzom. V srednji šoli je ta odstotek še višji, z vplivneži in vplivnicami se primerja kar 59 odstotkov najstnikov in najstnic.

Pojdimo še korak dlje – od primerjanja do posnemanja. Elementi škodljive ali toksične moškosti so priučeni ideali pravih fantov in pravih moških, ki morajo, vedno – za vsako ceno – ne glede na to, kako se počutijo ali česa si želijo – biti močni (se torej dokazovati skozi fizično moč in biti nasploh odporni na bolečino), stoični (nikoli ne pokažejo ranljivosti), so glavni odločevalci in preskrbovalci, v odnosih pa namesto čustvene intimnosti prednost dajejo drugim vrstam intimnosti. Mladi fantje so žrtve spolnih stereotipov, pritiski, ki od njih zahtevajo vse navedeno, negativno vplivajo na njih, na njihovo duševno zdravje in tudi na vse tiste, ki s temi fanti in moškimi kasneje vstopajo v odnose.

Svetovni splet je poln nasvetov enega najbolj znanih apologetov škodljive moškosti Andrewa Tata, ki vsako leto ostaja med najbolj pogostimi zadetki iskanja spletnih brskalnikov, mlade fante pa ne samo svari pred nevarnostmi femiznima in enakostjo spolov, ampak jih uči še mnogo več. Kot pravi Tate – pravi moški svojega uspeha ne gradi na uspešnem opravljanju svojega dela (to je rezervirano za zgube), namesto tega se vse podredi in vrti okoli denarja. Uspeh je enako denar. Važno je le, kako smo videti v očeh drugih, ki naj nam zavidajo. Kakšna prihodnost je pred nami, če glasnih pobud po retradicionalizaciji, ki jih zvesto širijo tudi slovenski verniki Andrewa Tata, ne bomo ustrezno naslovili? Če jim ne bomo dali ustreznega mesta v vseh prostorih socializacije, tudi v šolah in razredih? Ali res še kdo verjame, da se svet pomika v smeri enakosti in pravičnosti, medtem ko sami sedimo in vzdržujemo status quo?

Pedagoški inštitut je pred meseci predstavil raziskavo o državljanski vzgoji in izobraževanju (ICCS 2022), ki je razkrila, da ima kar tretjina slovenskih osmošolcev in osmošolk, sodelujočih v njej, izrazito negativen odnos do enakosti spolov, priseljencev in priseljenk ter do okolja. Omenjena raziskava je pokazala tudi, da se kar 40 odstotkov fantov in 12 odstotkov deklet strinja s trditvijo, da so moški »bolje usposobljeni za politične voditelje kot ženske«. Več kot 30 odstotkov fantov se celo strinja, da se »ženske ne bi smele ukvarjati s politiko«.

Analiza stanja, opravljena med slovenskimi dijaki in dijakinjami, v sklopu projekta EMPATH, je med drugim pokazala, da velika večina dijakov_inj (več kot 70 %) še vedno meni, da so moški bolj nagnjeni k tveganjem in da je tekmovalnost nekaj, kar je bolj povezano z moškimi (64,5 %). Sicer večina dijakov meni, da ženske zavračajo spolne odnose, ker si jih preprosto ne želijo, a je obenem več kot četrtina dijakov prepričanih, da ženske to počnejo kot del flirtanja ali iz želje, da moški nadaljujejo z zapeljevanjem in napeljevanjem. Skoraj petina dijakov meni, da ženske zavračajo spolne odnose z namenom draženja, medtem ko jih 18 % vidi to kot način manipuliranja z moškimi.

To razkriva globoko zakoreninjene predsodke in ne samo napačna, ampak resnično nevarna in škodljiva prepričanja o privolitvi v spolnost. Pomembni zakonski redefiniciji spolnega nasilja, ki temelji na modelu samo ja pomeni ja, ki od leta 2021 velja tudi pri nas, nismo uspeli zagotoviti zadostne družbene podpore. Že od njenega sprejetja namreč premnogi moški javno in zasebno dvomijo o potrebnosti tovrstne zakonodaje in celo o težavah, ki naj bi zdaj – zaradi določbe, ki predvideva, da spolni odnos temelji na soglasju – nastopile na mestih in prostorih, kjer smo med seboj intimni.

Očitno je, da nam pogovora o intimnosti, spolnosti in soglasju ni uspelo premakniti stran od primitivnih predstav o telesnem stiku med dvema, ki v spolnosti ne zmoreta uživati, če obstaja zakonodaja, ki temelji na svobodnem in aktivnem sodelovanju oziroma soglasju. To mora biti tudi na takšen način podano – z besedo ali dejanji.

Ugotovili smo tudi, da skoraj 20 % dijakov_inj še vedno meni, da ni primerno, da moški prosijo za pomoč, ko jo potrebujejo. Naprej, še več kot 30 % dijakov je dejalo, da nikoli ne prosijo za pomoč, kadar so v stiski, kar kaže na izzive pri komunikaciji in iskanju podpore v stiski. Pomembno je, da ozaveščamo o pomenu iskanja pomoči in odpravljanju stigme okoli tega, še posebej za moške in fante, ki se lahko soočajo z dodatnimi ovirami pri iskanju podpore, spolno stereotipno se od deklic ali ženske – odkrito čustvovanje pričakuje in je celo zaželeno.

Večina dijakov_inj (74 %) se ne strinja s trditvijo, da za moškega ni primerno izražati čustva, kot so strah, žalost, sram. Med učitelji_cami pa se s to trditvijo ne strinja kar 94 % univerzitetnih profesorjev_ic in 82 % srednješolskih učiteljev_ic. Vendar pa je presenetljivo, da se s to trditvijo (popolnoma) strinja 35 % dijaške populacije, pri čemer je med dekleti delež še višji (40 %).

Patriarhalna družba s svojo togostjo ne omejuje le deklet, temveč tudi fantom vsiljuje predstave, ki od njih pričakovano vodijo v zatiranje čustev in pritisk. Ta ne le izrazito negativno in omejevalno vpliva na njihove možnosti življenja, delovanja in čustvovanja, temveč tudi še dodatno poglablja neravnovesje moči med spoli in preprečuje enakost. Če želimo prispevati k izgradnji družbe, kjer vsak posameznik in posameznica ne glede na spol, lahko uresniči svoje želje, živi v miru in v skladu z lastnimi presojami, moramo te predstave aktivno reflektirati in presegati. Čas za bolj enako prihodnost je bil že včeraj!

Več o projektu EMPATH, ki ga soustvarjajo Ljudska univerza Celje, Inštitut za proučevanje enakosti spolov IPES, Univerza v Ljubljani (Fakulteta za družbene vede, Pedagoška fakulteta) in Pedagoški inštitut, sofinancira pa ga Evropska komisija, je dostopno na platformi projekta. 

Zapisala Ana Pavlič, mag. politologije, programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov IPES

Naslovna grafika: EMPATH