Med 2. in 15. julijem je potekala mladinska izmenjava belgijskih partnerjev Compagnons Batisseurs z naslovom “What’s my age again?”. Na izmenjavo je potovalo pet mladih iz Slovenije, med njimi tudi Žan, ki je z nami delil svoje vtise.

Zavod Voluntariat je v sodelovanju z drugimi prostovoljskimi organizacijami iz Srbije, Madžarske, Finske in Belgije omogočil nepozabno mladinsko izmenjavo v relativno majhnem belgijskem mestu, z izjemno podeželsko arhitekturo, Marche-en-Famenne. Tema izmenjave je bila usmerjena v raziskovanje vprašanja odraslosti v modernem svetu, vendar smo kmalu ugotovili, da bo ta izkušnja prinesla veliko več, kot je kdorkoli od nas pričakoval.

Slovenska ekipa se je v začetku julija odpravila na pot z avtobusom. Kljub dolgi poti, neudobju in težavam smo na cilju izstopili ne le kot pet neznancev, ampak kot globoko povezana skupina. V prihajajočem obdobju izmenjave smo se še bolj zbližali. Dan prihoda je bil namenjen namestitvi in aklimatizaciji, medtem ko smo čakali na varno prispetje vseh ekip iz sodelujočih držav.

Naslednji dan smo prebili nervoznost s spoznavalnimi igrami in nadaljevali s predstavitvijo programa, pravil in zadolžitev. Vzeli smo si tudi čas, da smo udeleženci lahko izrazili svoje želje, pričakovanja, skrbi in vprašanja, da bi zagotovili čim bolj inkluzivno izvedbo izmenjave. Hitro smo opazili, da to ni bila običajna izmenjava, kjer je vse vnaprej definirano, ampak smo udeleženci sami imeli svobodo in odgovornost ustvariti prijetno sobivanje.

Vsakodnevne zadolžitve, kot so kuhanje, priprava zajtrka, čiščenje prostorov, odnašanje smeti itd., so bile prostovoljno dodeljene za vsak dan posebej. Čeprav so zaradi tega občasno nastala manjša trenja, smo jih reševali z odprto komunikacijo in spoštljivim medsebojnim odnosom. Deli programa so bili prav tako odprti izbiri, kar nam je omogočilo pohode, piknike in druge sprostitvene aktivnosti.

Med vikendom smo obiskali malo večje mesto Liege, kjer smo skozi “escape room na prostem” razvozlali namige na različnih lokacijah in tako spoznali mesto. Po tej aktivnosti smo se prosto sprehajali po mestu in se prepustili počitniškim nakupovalnim navadam.

Vprašanje odraslosti smo v prvi polovici izmenjave obravnavali najprej s teoretično diskusijo. Vsak udeleženec je glede na svojo starost, spol ter družbene in družinske norme prispeval unikaten pogled na različna vprašanja znotraj teme. Medtem ko je teoretični pristop naslovil bolj abstraktne elemente odraslosti, je praktični pristop k ustvarjanju skupnosti z prevzemanjem odgovornosti in skupnimi opravili naslovil manj opazne lastnosti zrele odrasle osebe.

Vprašanje ni le “Kaj pomeni biti odrasel?”, ampak tudi “Kaj pomeni biti odrasel v družbi?”. Odrasel človek ni uspešen le na osebnem nivoju samooskrbe, ampak tudi v kompleksnejših družbenih situacijah, ki vključujejo druge posameznike, njega samega in kolektiv kot celoto.

V drugi polovici izmenjave smo se posvetili izdelavi gledališke predstave, v kateri smo predstavili dogodke iz različnih faz življenja, povezanih z grenko-sladko zgodbo dekleta, ki se ni pustila potolči življenju, ampak se je hrabro spopadla s svojimi težavami. Predstavo smo javno uprizorili v domu za ostarele, kjer so nas radodarno pogostili, mi pa smo s svojo zgodbo in igralskimi veščinami dotaknili srca številnih.

V dveh tednih, ki smo jih preživeli pod isto streho, smo iz dneva v dan, ne da bi se tega zavedali, ker smo se tako zabavali, utrjevali raznorazne veščine, ki nam bodo prišle prav, ko bomo vstopali v odraslo življenje. Poleg pridobljenih veščin in odprtih pogledov na temo smo ustvarili tudi globoka prijateljstva, ki so ob slovesu vsem pustila željo po ponovnem srečanju.

Zapisal Žan