Panični napadi so časovno omejena obdobja izrazito povečane tesnobe. Razvijejo se nenadoma in dosežejo vrh v roku desetih minut. Oseba občuti strah in nelagodje.  

Tesnoba je opredeljena kot občutje negotovosti, pričakovanja česa neugodnega, brez dejanskega zunanjega razloga. Z drugimi besedami rečemo tesnobi tudi anksioznost, bojazen ali tesnobnost. Spremljajo jo telesne in vedenjske spremembe, podobne stresnemu odzivu. 

Če tesnoba vztraja več kot dva tedna, ali je prisotnih več simptomov in jih posameznik ne zmore več nadzorovati in prenašati, govorimo o bolezenski tesnobi ali anksioznih motnjah. 

Kakšne anksiozne motnje poznamo?

Generalizirana anksiozna motnja je pretirana skrb in zaskrbljenost zaradi stvari, ki so za osebo pomembne in predstavljajo njene vrednote kot npr.: zdravje, uspeh v službi, partnerske zveze ipd. 

Pri panični motnji, pa oseba doživi vsaj 2 nepričakovana panična napada, ki jima sledi vsaj en mesec skrbi pred novim napadom, izgubo nadzora ali izgubo zdravega razuma. 

Kaj lahko prispeva k razvoju anksioznih motenj?

Prisotnost anksioznih motenj v družini, prirojena nagnjenost k tesnobi, določene osebnostne lastnosti (npr.: perfekcionizem, potreba po nadzoru nad situacijami…). 

Kaj sproži in kaj vzdržuje anskiozne motnje? 

Sprožilci so lahko različni neprijetni dogodki v okolju, zdravstvene težave, izguba bližnjega,denarja, delovnega mesta in osamljenost. Da se anksiozna motnja vzdržuje, omogočajo že prej našteti dejavniki, pridruženi pa so jim lahko še nezaupanje vase in v možnost rešitve, težave v medosebnih odnosih ali v službi…

Kakšne pa so anksiozne motnje pri otrocih in mladostnikih?

Najpogostejše so: separacijska anksioznost (pretirana tesnobnost zaradi odhoda od doma ali ločitve od staršev), skrbi zaradi šolskega uspeha, strah glede navezovanja prijateljstev, strah pred javnim nastopanjem in socialnimi interakcijami ter zbadanjem. 

Simptomi tesnobe se kažejo v vztrajnem strahu pred socialnimi stiki z neznanimi ljudmi, v pretiranem strahu glede raznih dogodkov/dejavnosti/razmer, v težavah z oteženim dihanjem ali pospešenim bitjem srca, težavah s spanjem… 

Običajno anksiozen otrok govori zelo malo, ne gleda sogovornika, ne želi biti v središču pozornosti, se ne udeležuje skupinskih dejavnosti ter večino časa preživi sam. 

Kako prepoznati panični napad?

Tekom paničnega napada so lahko prisotni naslednji simptomi in znaki: 

pospešeno bitje ali razbijanje srca, znojenje, drhtenje in tresenje, kratka sapa, občutek dušenja, bolečina ali nelagodje v prsih, slabost ali nelagodje v prebavilih, vrtoglavica, oseba lahko občuti, da bo izgubila nezavest ali stik z realnostjo, lahko občuti strah (pred izgubo nadzora, da se ji bo zmešalo, da občutkov ni mogoče zdržati in da bo umrla), otrplost ali mravljinčenje, mrazenje ali vročinski oblivi. 

Kako se spopadati s paničnimi napadi in s tesnobo?

Pretirano tesnobnost je mogoče premagovati s sprostitveni vajami in z globokim dihanjem, z odvračanjem pozornosti (utišanjem negativnih misli), iskanjem razumskih odgovorov (ugotavljanje ali so strahovi realni ali ne), po potrebi tudi z zdravili. Anksiozne motnje se zdravi z antidepresivi, ki ne povzročajo odvisnosti in so učinkoviti. Ob hudi tesnobi lahko zdravnik predpiše tudi anksiolitike in uspavala, ki delujejo nekaj ur in povzročajo odvisnost, njihovo redno jemanje pa se odsvetuje. 

Pri otrocih in mladostnikih ter tudi odraslih pridejo v poštev pri spopadanju s tesnobo: sprememba zahtev okolja, sprememba lastne ocene situacije in sprememba sposobnosti spoprijemanja.