Renaldas Malinauskas je tridesetletni Litovec, po izobrazbi socialni delavec, ki že dve leti živi v Sloveniji, in sicer v Škofji Loki. Tja je prvič pripotoval kot prostovoljec v okviru dolgoročnega projekta Evropske solidarnostne enote (ESE), ki je močno zaznamoval njegovo prihodnost.

Renaldas, zdravo! Lahko na kratko pojasniš, kako si se pravzaprav znašel v Sloveniji?

V Škofjo Loko sem prišel leta 2022 kot prostovoljec ESE v okviru projekta Kids in action, ki ga izvaja Familija – izobraževalni in terapevtski center. Po enoletnem prostovoljskem udejstvovanju pa sem svoje bivanje tukaj podaljšal še za eno leto, saj mi je Familija ponudila zaposlitev.

Kot zanimivost bi omenil, da sem se prijavil že leta 2017, a takrat na žalost nisem bil sprejet. Se mi je pa sreča nasmehnila pet let kasneje.

Nam lahko o svoji izkušnji sodelovanja v projektu ESE poveš kaj več?

Nikoli si ne bi mislil, da bo tovrstna izkušnja tako močno zaznamovala moje življenje. V tem času sem pridobil ogromno novega znanja s področja mladinskega dela, predvsem pa sem dobil notranjo potrditev, da je delo z mladimi tisto, kar si resnično želim početi v življenju. To spoznanje in želja po učenju sta bila kasneje tudi glavni razlog, da sem se prijavil na študij »European Social Work with Children and Youth« v okviru projekta Erasmus Mundus, na katerega sem bil sprejet s polno štipendijo. Po mojem mnenju je na zaključnem intervjuju prav ta dvoletna izkušnja pri Familiji odigrala odločilno vlogo.

Omenil si, da si se po zaključku prostovoljskega projekta zaposlil v Familiji, organizaciji, ki ga je izvajala. Kako je prišlo do tega?

Najprej moram povedati, da sem že med projektom neskončno užival, tako pri nalogah, ki sem jih opravljal, kot tudi v samem življenju v Škofji Loki. Ko se je projekt bližal koncu, sem imel več možnosti. Lahko bi se vrnil v Litvo, kjer bi se lahko zaposlil, a nekje globoko v sebi sem čutil, da še ni čas za to. Raziskoval sem tudi druge možnosti v tujini, saj sem si želel pridobiti še več izkušenj na področju mednarodnega mladinskega dela. Nekega dne mi je Nejc, vodja Mladinskega dnevnega centra Blok, kjer sem opravljal prostovoljstvo, ponudil, da se za eno leto pridružim ekipi Familije v obliki redne zaposlitve. Ponujeno priložnost sem seveda z največjim veseljem sprejel.

Tudi v tem obdobju sem resnično užival v delu, ki sem ga opravljal, kljub temu da so se moje delovne naloge, predvsem pa odgovornost, spremenile. Familija kot organizacija namreč s svojimi programi in izkušenimi delavci ponuja številne možnosti za učenje ter napredovanje. Poleg dela v MDC Blok sem dobil priložnost, da se izkažem tudi v njihovem programu projektnega učenja mlajših odraslih PUM-O+. V tem času sem se naučil, kako organizirati delavnice za različne starostne skupine in večje dogodke, ter na ta način pridobival na samozavesti.

Skupaj s sodelavko sva vodila tudi mednarodno pisarno Familija International, v okviru katere mi je uspelo nekaj mladim omogočiti udeležbo na kratkotrajnih ESE-projektih ter mladinskih izmenjavah, na kar sem še posebej ponosen. Ob vsem tem sem imel občutek svobode in hkrati tudi zaupanja. Lahko sem razvijal svoje interese in bil pri delu to, kar sem.

Kaj si se kot prostovoljec in mladinski delavec naučil v teh dveh letih?

V teh dveh letih sem sodeloval z različnimi lokalnimi organizacijami in ustanovami s področja vzgoje in izobraževanja ter na ta način pobliže spoznal delovanje vašega socialnega sistema. Pri svojem delu z mladimi sem moral iskati različne pristope in se zanašati na lastno ustvarjalnost ter pogum. Tudi pri vključevanju v lokalno okolje sem spoznal, da ni nobenih ovir, če le obstaja želja, je pa res, da je projekt KIA v Škofji Loki med lokalnim prebivalstvom dobro poznan in so prostovoljci vedno lepo sprejeti.

Eden mojih največjih strahov pred prihodom v Slovenijo je bilo sporazumevanje, saj slovenščine nisem znal. Danes moram reči, da sem navdušen nad dejstvom, koliko Slovencev, še posebej mladih, obvlada angleški jezik. Nikdar nisem imel nobenih težav pri sporazumevanju v angleščini, kljub temu pa sem se v teh dveh letih učil tudi slovensko, kar je predvsem olajšalo opravljanje zadolžitev, ki sem jih imel kot mladinski delavec.

Priznati moram, da sem, odkar živim v Sloveniji, postal tudi veliko bolj športno aktiven,. Razvil sem ljubezen do pohodništva, tako da se skoraj vsak vikend s prijatelji odpravimo na pohod. Življenje z drugimi mednarodnimi prostovoljci me je naučilo, da lahko kljub raznolikosti vedno najdemo skupne točke.

Bi rad kaj sporočil mladim v Sloveniji?

Predvsem bi spodbudil vse, da stopijo iz svoje cone udobja in se podajo v odkrivanje drugih držav. Skozi priložnosti, ki jih ponujajo programi, kot so ESE in mladinske izmenjave, lahko pridobimo dragocene izkušnje ter znanja in, kar je najpomembnejše, tudi sami osebnostno rastemo. Mladinski delavci v Sloveniji so fantastični, samo pocukajte jih za rokav in dobili boste vse potrebne informacije.