To je bilo geslo že petega Podnebnega štrajka, ki se je zgodil 3. marca v Ljubljani in Mariboru. Z geslom so organizatorji, Mladi za podnebno pravičnost (MZPP), hoteli sporočiti, da se okoljskih problemov še vedno ne rešuje dovolj hitro in resno, kljub temu, da je na oblast prišla nova vlada, ki je v predvolilnem času obljubljala prav to.

Po volitvah, ki ravno v tem času beležijo prvo obletnico, je bilo moč v civilni družbi začutiti optimizem. Udeležba je bila najvišja v zadnjih 20 letih, Robert Golob je od volivcev dobil zelo trden mandat in moč pripraviti reforme, ki bi korenito spremenile slovensko družbo, tudi na okoljskem področju. V koalicijski pogodbi so eno izmed petih poglavij koalicijske pogodbe namenili okolju.

V sledečih mesecih pa so okoljski aktivisti zaznali, da se na okoljskem področju stvari praktično ne spreminjajo. Nezadovoljstvo se je večalo, kulminiralo pa prav v prej omenjenem štrajku.

»Po Golobovi izvolitvi smo vsi čutili neko upanje, ki je pa hitro usahnilo. Z geslom smo hoteli še posebej poudariti, da se obljubljene stvari ne izvajajo. Poleg tega pa nam še kar obljubljajo, obljub še ni konec, ampak na neki točki imaš obljub zadosti. Vsi smo vedeli, da ne bodo mogli uresničiti vsega, kar piše v koalicijski pogodbi, a so nekatere stvari že zdaj aktivno prekršili,« pove mlada okoljska aktivistka, članica MZPP.

Oštro in Danes je nov dan, ki izvajata monitoring sedanje vlade sta ugotovila, da je koalicija »napovedala bistveno povečanje naložb v železniško omrežje, toda z rebalansom letošnjega proračuna in spremembami proračuna za prihodnje leto je za te naložbe namenila 742 milijonov evrov, kar je 8,2 odstotka manj kot v prej veljavnih proračunih za navedeni leti. Na ministrstvu za infrastrukturo so pojasnili, da je zmanjšanje sredstev posledica uspešnega črpanja denarja v letu 2021 ter zamika nekaterih večjih projektov v leto 2023. Obljuba je prelomljena.«

Tako okoljska kot tudi širša civilna družbi torej vedno bolj izgublja zaupanje v sedanjo vlado in se še bolj oddaljuje od konvencionalnih oblik politične participacije, kot so volitve in jih usmerja v nekonvencionalne, kot so protesti in bojkoti.

»Predvsem mladi se ukvarjamo z nekonvencionalnimi oblikami politične participacije, ker se nam zdi, da na konvencionalno politiko nimamo vpliva, tisti, ki pa bi lahko, pa se ne zavzemajo za okolje. Zato iščemo druge načine in upamo, da bomo kaj dosegli tudi z njimi,« povzame mlada aktivistka.