Moje ime je Beatriz Vital, prihajam iz Portugalske in štiri mesece sem bila prostovoljka v mladinskem centru Društva kreativne mladine.

Ko sem prvič prišla v Slovenijo, si nisem niti predstavljala, kako močno me bosta ta država in njeni ljudje spremenili. Mislim, da je v tem, da ne veš, kje boš pristal, neka posebna lepota. Septembra lani še nisem vedela, da bom odšla v Slovenijo, a se je izkazalo, da je bilo to tisto, kar sem potrebovala. Prepustila sem se toku in na koncu sem prišla v Mursko Soboto.

Da, obiskala sem številne kraje. Nekateri so mi bili všeč, v druge pa sem se naravnost zaljubila. Na nekaterih sem našla svoje sanjsko stanovanje, drugje sem se sprla s prijatelji, spet drugje pa sem se smejala, dokler me ni bolel trebuh. Na teh krajih sem ustvarila spomine, ki jih ne morem izbrisati iz svoje glave. Čeprav me spomin včasih pusti na cedilu, imam občutek, da so se ti meseci za vedno vtisnili vame. Morda mi vesolje na ta način sporoča, da tega obdobja in občutkov ne smem nikoli pozabiti.

Tu sem občutila ljubezen. Ne nujno romantične narave, ampak tisto ljubezen, ki jo gojimo do drugih, do družine, prijateljev, skupnosti in samega sebe. To ljubezen sem našla povsod – pri ljudeh, ki sem jih spoznala, ki so me sprejeli in me povabili v svoje domove, na svoja delovna mesta, v svoj osebni prostor. Ljubezen sem opazila v njihovih interakcijah, pogovorih in dejanjih. Poglobila sem svojo ljubezen do skupnosti in njenega pomena. Našla sem tudi sebe. In ljubezen, ki jo nosim v sebi.

Skozi to spoznanje sem zares razumela, kaj pomeni prostovoljstvo. Gre za to, da daješ svoji skupnosti, brez vprašanj, brez pričakovanj. V Murski Soboti sem odkrila strast do prostovoljstva, ki je nikjer drugje še nisem občutila.

To majhno mesto ponuja toliko priložnosti za prostovoljce, da me je presenetilo, kako malo mladih jih aktivno izkorišča. Očitno obstaja težava – ne gre za pomanjkanje usposabljanj, ampak za pomanjkanje motivacije pri mladih. Če to bereš in si mlad, začni nekje. Prostovoljstvo je tudi začetek – ne glede na to, kako majhen ali velik je. Začni. Začni pri sebi, odkrij hobi ali strast. Začni za svojo lokalno skupnost, na primer z delavnico na temo, ki te zanima. Začni svojo pot. Tako sem začela jaz.

Danes sem mladinska delavka. To lahko samozavestno rečem. V Murski Soboti sem našla organizacijo, ki je v skladu z mojimi strastmi in vrednotami. Društvo Kreativne Mladine mi je odprlo vrata. Dalo mi je prostor, da sem lahko ustvarjalna, spontana, zabavna, odgovorna, strastna in tudi sama odpiram vrata drugim. Moje ideje so dobile prostor, da sem lahko prispevala k skupnosti – vsaj tistim, ki so prišli. Prav tako sem imela priložnosti sodelovati z drugimi organizacijami v okolici Murske Sobote, kjer sem kot prostovoljka pripravljala kreativne delavnice za otroke – nekaj, česar nisem imela priložnosti početi med svojim ESC leta 2018.

Imam občutek, da imam vedno veliko za povedati, in prazen list je lahko nevaren začetek. Začnem kaotično, ne vem, kje in kako začeti, a na koncu vedno najdem način, da ustvarim celotno sliko. To so bili moji trije meseci v Murski Soboti. Prazen list.

Vedela sem, da imam platno, material, ki ga potrebujem, prostor in udoben kavč. In potem? Sledila sem toku Mure.

Mura me je popeljala v naravo, na kolesarske poti, v mladinske centre, k ljudem. Popeljala me je celo v druge regije. Navdihnila me je, učila me je o zgodovini Prekmurja, dala mi je gibanico in klobaso, katere imena se ne spomnim. Dala mi je mrzle jeseni in zelo vroče poletje, ki ga moje portugalsko telo ni najbolje prenašalo. Mura mi je dala tudi prijeten mir, kamor sem se zatekla, kadar sem potrebovala prostor zase. Pomagala mi je rasti, učila me je, kako se razvijati. Mura je zame nekaj podobnega kot Atlantski ocean. Ne po velikosti, seveda, ampak zato, ker je vodno telo. In vodna telesa so za Portugalce zelo pomembna. Čutimo ta klic, kadar smo stran od oceana – skoraj nevaren občutek, a vedno vznemirljiv. Mura je bila zame ta klic. Skoraj nevaren, a vedno vznemirljiv.

In kakšno vznemirjenje je bilo biti tu. Vznemirjenje odraslosti. Početi nekaj novega vsak dan, delati nekaj nedolgočasnega, imeti rutino, se nepričakovano smejati s tujci, ne razumeti slovenščine ali prekmurščine in najti lepoto v tem. Vznemirjenje iskanja samega sebe, svojih najljubših krajev, najljubšega bureka, najljubše poti s kolesom do službe. Vznemirjenje iskanja svoje strasti.

A našla sem veliko strasti, naj vas ne zavede. Življenje je polno njih. In to je v redu. Da si strasten in da deliš koščke vsega. Zame je to mladinsko delo. Deliti, dajati, zbirati, ustvarjati, poslušati in spreminjati.

A kljub vsej tej lepoti, radosti in odkritjem, ne morem spregledati razočaranja: žalostno je videti mesto z ogromnim potencialom, kjer se mladi počutijo prezrte in nepodprte s strani tistih, ki so na vodilnih položajih. V Murski Soboti so strastni ljudje, željni prispevati, prostovoljiti in postati pozitiven vpliv v skupnosti. So manjšine, ki jih ne smemo spregledati ali pomesti pod preprogo. Želijo ustvarjati, se učiti in prispevati. A brez ustrezne podpore, spodbude in vlaganj s strani občine te želje prepogosto zbledijo v frustracijo.

Mladi potrebujejo prostore, ki jih resnično sprejmejo, iniciative, ki jih opolnomočijo, in voditelje, ki prepoznajo njihov potencial in jim je mar za njihovo prihodnost. Skrajni čas je, da damo prednost mladim glasovom, ko skupnost podpira svojo mladino, ta namreč cveti na načine, ki si jih ne moremo niti zamisliti.

Zdaj, ko sem spet na Portugalskem, kilometre stran od kraja, ki sem ga vzljubila, čutim globoko saudade, ne takšno, kot jo čutim za domom, ampak nekaj edinstvenega – balkansko saudade. To je občutek hrepenenja po toplini, pokrajini, smehu in skupnosti, ki sem jih našla v Murski Soboti. Nisem pričakovala, da se bom počutila tako povezano s krajem, ki je tako drugačen od mojega začetka, a hkrati tako podoben v srcu.

Na koncu Slovenija in Portugalska nista tako različni. Obe imata duha, ki te objame, način, da te učita o sebi, in velikodušnost, ki izvira iz ljudi. Naj bo Atlantski ocean ali Mura – vodna telesa nas kličejo, nam prinašajo mir in nas ženejo naprej. Obe državi sta me naučili, da je ljubezen do skupnosti, družine, prijateljev in sebe univerzalna. Kamorkoli gremo, nosimo te izkušnje in povezave s seboj.

»Kamorkoli grem, pustim delček sebe in vzamem delček vas.«

Tako zdaj, ko gledam nazaj, z globoko hvaležnostjo in malo balkanske saudade, vem, da je del mojega srca za vedno povezan s tem krajem in njegovimi ljudmi. In ne bi si želela, da bi bilo drugače.