Mladinski center Gornja Radgona, ki deluje kot enota Zavoda Kultprotur, je z decembrom začel izvajati projekt socialne aktivacije v sodelovanju z Zavodom Vitica, nevladno in neprofitno organizacijo, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega varstva. Zavod Vitica izvaja storitve in programe, namenjene podpori ranljivim skupinam prebivalstva, s ciljem njihove socialne integracije in opolnomočenja v lokalnem okolju.

To partnerstvo predstavlja nadaljevanje uspešnega sodelovanja med Mladinskim centrom Gornja Radgona in Zavodom Vitica, ki sta v preteklosti že združila moči pri izvedbi številnih programov, kot so počitniški programi za otroke, delavnice za predšolske otroke, dogodki v sklopu Tednov vseživljenjskega učenja ter tudi praznične delavnice v okviru Pravljičnega mesta – če jih naštejemo le nekaj. Prav med novembrskimi božičnimi delavnicami je prišlo do pomembnega koraka – eden izmed udeležencev Zavoda Vitica Đafer je izkazal interes za aktivnejšo vključenost v delovno okolje mladinskega centra.

Đafer, ki je že pred tem redno obiskoval mladinski center in pogosto priskočil na pomoč pri različnih dogodkih, je v okviru projekta pridobil priložnost za prvo resno delovno izkušnjo. Projekt socialne aktivacije, prek katerega se je Đader integriral v kolektiv Mladinskega centra Gornja Radgona, predstavlja model dobre prakse socialnega vključevanja ranljivih skupin v mladinsko delo.

S procesom neformalnega učenja namreč pridobiva ključne kompetence za večjo socialno kohezijo, aktivno participacijo in izboljšanje zaposlitvenih možnosti. Ta inkluzivni pristop je v skladu z Evropskimi cilji mladih, zlasti s spodbujanjem socialne vključenosti, participativne kulture ter psihosocialnega blagostanja. Mladinski center s tem krepi dostopnost mladinskega dela, omogoča enakopravno participacijo ter uresničuje načela solidarnosti in aktivnega državljanstva.

Đaferjeva prisotnost v mladinskem centru se je izkazala kot izjemno dragocena. Ne le, da vestno in predano opravlja številna opravila – kot so pomoč pri vzdrževalnih delih, urejanju prostorov in skladišč, pripravi prizorišč in opreme za dogodke – temveč se tudi aktivno vključuje v samo izvedbo delavnic in pri vsakdanjih dejavnostih mladinskega centra, kot so strežba in organizacija zaloge kavarniške ponudbe, prispeva pa tudi z idejami v procesu oblikovanja programa. Njegova delovna etika, pripravljenost na pomoč in angažiranost so postali nepogrešljiv del delovnega kolektiva.

Vodja mladinskega centra in Đaferjeva mentorica Maja Klenovšek poudarja:

“Vsakodnevno opažamo njegov napredek, tako na osebnostni kot profesionalni ravni. Opazno je pridobil na samozavesti, saj se vse bolj suvereno sooča z novimi izzivi, učinkovito komunicira z različnimi deležniki in prevzema večjo odgovornost pri opravljanju nalog. Razvijajo se njegove osebnostne in delovne kompetence, hkrati pa vse bolj načrtno razmišlja o svoji poklicni prihodnosti ter integraciji na trg dela.”

V okviru svoje izkušnje socialne aktivacije bo Đafer organiziral tudi nadvse poseben dogodek – romski večer z naslovom Barvitost Romov: praznujmo različnost, ustvarjajmo povezanost. Skupaj z družino in prijatelji bo pripravil celostno predstavitev romske kulture, jezika, tradicije ter običajev, obogatena pa bo tudi z avtohtono kulinariko, in seveda neprogrešljivim vložkom plesa in glasbe. Večer bosta popestrila tudi prisotnost pomurskega romskega standup komika, ki se predstavlja pod imenom Andrej Bakreni ter predsednika društva za pomoč romski mladini – Sprememba takoj  – Murima Baftiaro. 

Dogodek presega zgolj kulturno dimenzijo – predstavlja priložnost za medsebojno spoznavanje, rušenje stereotipov in spodbujanje medkulturnega dialoga. Sprejemanje raznolikosti je temelj vključujoče in povezane družbe, saj spodbuja medsebojno razumevanje, odpira nove perspektive in krepi družbeno kohezijo.

Projekti socialne aktivacije niso pomembni le za posameznike, ki se neposredno vključujejo, temveč tudi za širšo skupnost in trg dela, saj omogočajo večjo socialno vključenost ter boj proti revščini in kakršnikoli diskriminaciji, zmanjšujejo tveganje socialne izključenosti in prispevajo k ustvarjanju enakopravnih zaposlitvenih priložnosti.

Vabimo vas, da se nam pridružite na tem edinstvenem večeru, kjer bomo skupaj praznovali kulturno raznolikost ter spodbujali medsebojno povezovanje in razumevanje. Naj bo to priložnost za nova spoznanja, širjenje obzorij in krepitev odprte, vključujoče družbe.

Še prej pa kratek intervju z Đaferjem o njegovi izkušnji.

Đafer, na začetku intervjuja bi se radi posvetili tvoji osebni zgodbi. Lahko na kratko predstaviš sebe in svojo družino?

Sem Đafer, star sem 20 let. Prihajam iz 14-članske romske družine, ki se je pred 12 leti preselila v UE Gornja Radgona. Moji starši so si tukaj želeli ustvariti boljše življenje in mi omogočiti boljše možnosti za prihodnost. Rojen sem bil v Mariboru, kmalu zatem pa smo se preselili v Francijo, kjer sem preživel otroštvo. Na življenje v Franciji me vežejo lepi spomini – mednarodno okolje, večja raznolikost in odprtost ljudi so name pustili pozitiven vtis.

Kako je potekala vaša selitev? S kakšnimi izzivi ste se soočali?

Moj dedek je bil vojak in je prebival v Gornji Radgoni, zato smo imeli že prej določeno povezavo s tem krajem. Selitev je bila velik korak, saj smo morali zapustiti znano okolje in se prilagoditi novemu. Starša sta kupila hišo v Apačah, največji izziv pa je bilo sprejemanje s strani skupnosti in vključevanje v novo šolsko okolje.

Vpisali so me v Osnovno šolo Apače, a je bilo prvih nekaj let precej težkih, saj so se tam prvič srečali z Romi. Zaradi selitve sredi šolskega leta so me vpisali v nižji razred. Vsi moji bratje in sestre so prav tako obiskovali OŠ Apače, nekateri še vedno hodijo tja.

Ob prihodu še nisem znal komunicirati po slovensko, zato sem se tri mesece intenzivno učil jezik. Takrat so ugotovili tudi, da jecljam, in mi uredili strokovno pomoč logopeda v Mariboru ter dodatne ure slovenščine. Sčasoma sem jezik osvojil, a je bilo vključevanje v razredno skupnost sprva težko. Sošolci me niso najbolje sprejeli, pogosto sem se počutil osamljenega. Kljub temu mi je bila družina v veliko oporo – vedno smo držali skupaj.

Pri urejanju dokumentacije je mojim staršem pomagala Albina Horvat, predsednica Karitasa Apače. Prav tako sta nas Center za socialno delo in Zavod Vitica povabila k vključitvi v različne programe, kar nam je olajšalo prilagajanje novemu okolju.

Kako bi opisal svojo izkušnjo s šolanjem?

Ob prihodu sem se moral prilagoditi novemu načinu dela, pridobiti zaupanje tako učiteljev kot sošolcev in premagati občutek, da sem “drugačen.” Bil je izziv, vendar sem se trudil, in ob podpori nekaterih učiteljev sem napredoval.

Najbolj sem užival v športni in likovni vzgoji, prav tako sem dosegajo dobre rezultate pri družboslovnih predmetih. Pri drugih predmetih sem bil povprečen. Vedno sem si prizadeval, da bi bil vključen in sem dal vse od sebe.

Po zaključku osnovne šole sem se vpisal na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Radencih, kjer sem bil dobro sprejet s strani sošolcev. Po dveh letih šolanja sem se odločil za spremembo, saj nisem videl prihodnosti v tej smeri. Nato sem tri mesece delal v gradbeništvu – bila je dragocena delovna izkušnja, vendar sem naletel na težave z odprtjem bančnega računa zaradi manjkajoče administracije, zaradi česar nisem nikoli prejel zasluženega plačila.

Kasneje sem dve leti priložnostno delal na kmetijah, kar je bila v splošnem dobra izkušnja. Sčasoma sem izvedel za projekt socialne aktivacije in se prek Zavoda Vitica vključil v ta program.

Se v vsakdanjem življenju soočaš s težavami pri vključevanju v družbo?

Vsekakor. Čutim, da me nekateri ljudje gledajo drugače, včasih tudi z nezaupanjem. Največja ovira je pomanjkanje priložnosti, saj mnogi delodajalci vidijo zgolj moj romski izvor in ne mojih sposobnosti in volje po delu, ki pa je ne manjka.

Kako se soočaš s predsodki?

Trudim se dokazati z delom in vztrajnostjo. Vem, da predsodkov ne morem izbrisati, lahko pa pokažem, da so neutemeljeni. Vsaka pozitivna izkušnja, je korak k boljšemu sprejemanju.

Se spomniš svojega prvega obiska Mladinskega centra Gornja Radgona? Kakšni so bili tvoji občutki?

Seveda. Sprva sem bil malo negotov, nisem vedel, kako me bodo sprejeli. Toda kmalu sem opazil, da je vzdušje odprto in prijateljsko. S prijatelji smo začeli sem prihajati pogosteje in se vključevati tudi v dejavnosti.

Kaj te je spodbudilo, da si se odločil sodelovati v projektu socialne aktivacije?

V mladinskem centru sem se počutil dobro sprejetega. Že prej sem sodeloval pri različnih dogodkih, kjer sem imel občutek, da sem koristen. Ko se je pojavila priložnost za aktivnejše vključevanje, sem to videl kot odlično priložnost za pridobivanje delovnih izkušenj in osebno rast.

Kakšne naloge opravljaš v Mladinskem centru?

V Mladinskem centru sem vključen v različne naloge, kot so načrtovanje in organizacija dogodkov, priprava in izvedba delavnic, urejanje in organizacija prostorov, splošno vzdrževanje, ter delo za šankom. Ta celostna izkušnja mi je zelo dragocena, saj je delo dinamično in raznoliko, kar mi omogoča, da se počutim koristnega in sprejetega, tako s strani kolektiva kot obiskovalcev. Ker me veseli oblikovanje oblačil, sem posebej užival pri izvedbi Izmenjevalnice oblek in nakita, kjer sem pridobil dragocene izkušnje pri organizaciji tovrstnih dogodkov in hkrati lahko izmenjal nekaj želenih kosov.

Pri delu v mladinskem centru mi je pomembno, da sem lahko prispeval tudi svoje ideje, saj mi to daje občutek pripadnosti in vključenosti v proces ter občutek zadovoljstva in uspeha. Vse naloge so opravljene s podporo ekipe, ki mi nudi jasne in konkretne odgovore, kar mi olajša izvedbo posameznih nalog. Cenim prijaznost, spoštovanje in podporo, ki ju izkazujejo vsi v mladinskem centru, saj se počutim kot del ekipe.

Kako se je tvoje mnenje o Mladinskem centru spremenilo, zdaj ko poznaš njegovo delovanje iz ozadja?

Sedaj vidim, koliko truda je vloženega v organizacijo vseh aktivnosti in dogodkov. Spoznal sem tudi, da center resnično ponuja priložnosti vsakomur, ne glede na ozadje. Prav tako se precej povečalo je moje spoštovanje do dela in ljudi, ki skrbijo za čistočo in vzdrževanje prostorov.

Kako misliš, da ti bo ta projekt pomagal pri vključitvi na delovni trg?

Ta projekt mi je pomagal razviti delovne navade, izboljšati komunikacijske spretnosti in občutek odgovornosti. To so ključne veščine, ki mi bodo v veliko pomoč pri iskanju redne zaposlitve. Poleg tega mi pomaga pri boljši komunikaciji, manj jecljam in pridobivam na samozavesti. Pridobivam tudi dragocene kontakte, ki mi bodo koristili pri iskanju delovnih izkušenj v prihodnosti.

Kakšni so tvoji cilji po zaključku tega projekta? Kaj si želiš delati v prihodnosti?

Dolgoročno si želim zaposliti na področju oblikovanja oblačil, saj me to zanima že od nekdaj. Mladinski delavci so mi pomagali pridobiti nekaj kontaktov, s katerimi bom stopil v stik, da preverim možnosti usposabljanja. Po zaključku projekta socialne aktivacije se bom prek Zavoda za zaposlovanje prijavljal na delovne ponudbe v lokalnem okolju in iskal možnosti za aktivno vključitev na delovni trg, saj si želim doseči finančno neodvisnost od staršev.

Če bi imel možnost, bi nadaljeval delo v mladinskem centru?

Da, z veseljem bi nadaljeval delo tukaj. Okolje je prijetno, sodelavci so super, delo pa je zanimivo in koristno. Hkrati spoznavam nove prijatelje, se učim timskega dela in pridobivam občutek, da lahko prispevam k skupnosti. Lahko soustvarjam program za vrstnike, in jih spodbujam k udeležbi na raznorazne dogodke. Poleg tega imam možnost udeležbe na vseh dogodkih, kar mi omogoča nova doživetja in priložnosti za učenje ter tudi zabavo.

Kaj bi povedal drugim, ki razmišljajo o vključitvi v socialno aktivacijo?

Vsem, ki razmišljajo o vključitvi, bi rekel, naj ne odlašajo in se prijavijo. To je priložnost, ki je ne bodo obžalovali, saj lahko pridobijo nova znanja, izkušnje in samozavest.

Nameravaš ostati tu?

Trenutno ostajam tukaj, saj se počutim sprejetega in imam podporo. Vendar sem odprt tudi za priložnosti drugje, če se pojavijo dobre možnosti za delo. Rad bi ostal relativno blizu družine, vendar si želim preseliti na svoje.

Hvala, Đafer, za tvoj iskren pogovor. Imaš morda še kakšno sporočilo za mlade, ki se soočajo s podobnimi izzivi?

Mladim svetujem, naj ne oklevajo izkoristiti priložnosti, tudi če se na začetku zdi težko. Pomembno je, da verjamejo vase in se osredotočijo na svoje sposobnosti. Ključno je, da ne razmišljajo preveč, ampak preprosto poskusijo.  Priložnosti se bodo pojavile, treba jih je le prepoznati in izkoristiti.