Zavod MEPI se je v okviru prostovoljstva udeležil Festivala kruha, ki ga je gostila Slovenska Filantropija v Dnevnem centru za migrante. Z dogodkom se ozavešča resnost migrantske problematike.

Naan, khobez, kruh z drožmi, … kaj imajo skupnega? Predstavljajo različne kulture, različne zgodbe in vsi so bili predstavljeni (in preizkušeni) na Festivalu kruha. Mepijevci so se odprtih glav in src udeležili predfestivalskega dogodka in Festivala migrantskega filma. Festival ponuja izjemno priložnost preizkušanja kruhu podobnih izdelkov iz različnih držav, ki jih s težkimi zgodbami zapuščajo tako mladi, kot starejši migrantje. Mepijevcem je bilo predstavljeno tudi kako poteka delo v Dnevnem centru migrantov, kakšne aktivnosti se odvijajo in ne nazadnje, kako premagujejo jezikovne prepreke.

Na dogodku so poklepetali tudi z MEPI Zlatnico Katjo Jezeršek, ki svoje poslanstvo opravlja z mladoletnimi migranti v Postojni v okviru pilotnega projekta nastanitve mladoletnih migrantov brez spremstva – mladoletnih prosilcev za azil in beguncev, ki so v Slovenijo prišli brez staršev. Na kratko je  Katja predstavila svoje delo in izzive, s katerimi se vsakodnevno sooča: “Ekipa zaposlenih na projektu skrbi, da so mladi, ki so nastanjeni v dijaškem domu v Postojni, primerno oskrbovani. Nudijo jim učno pomoč, organizirajo različne delavnice, izlete in jih spodbujajo k integraciji v novo skupnost.  Dinamika dela je nepredvidljiva. Zahteva veliko fleksibilnosti, iznajdljivosti in vsestranskosti. Največji izziv, a hkrati smisel dela predstavlja iskanje skupnega jezika ter vzpostavljanje pristnega odnosa z najstniki, ki prihajajo iz različnih kulturnih okolij in različnimi ozadji. Mladi me vedno znova presenečajo in navdihujejo s svojo vztrajnostjo, iznajdljivostjo, pogumom ter vizijo, ki so jih potrebovali na dolgi, nevarni poti v Evropo. Vsakodnevno pa se soočajo z  izzivi bivanja  v novem okolju.”

Dodaten vpogled v stiske ljudi, ki so večkrat podvrženi obsojanju, zaničevanju in preganjanju, so Mepijevci občutili tudi v kratkih filmih na prostem, ki so bili predstavljeni na festivalu. O svojem doživljanju zgodb so povedali: “Zgodbe so zastrašujoče in žalostne. Pa ne tiste, ki jih predstavljajo mediji, kakršne so zapisane med ljudmi. Tiste, prave, ki prihajajo iz ust mladih oseb, ki se nahajajo daleč od svoje domovine. Veste, kaj je zanimivo? Da mladi migrantje o Sloveniji govorijo s ponosom. Z večjim žarom v očeh, kakor Slovenec, ki ni prehodil tako trnove poti do države, kjer se počuti varno.”

 Vsak nosi svojo zgodbo. Bodimo #strpni.

Vir in foto: Zavod Mepi