Društvo novomeških študentov trenutni situaciji navkljub ne spi, pač pa je svoje delovanje le nekoliko prilagodilo razmeram. Čas, ko je izpeljava večine projektov onemogočena ali vsaj omejena, so izkoristili za povezovanje in načrtovanje skupnih idej z ostalimi organizacijami, ki v Novem mestu delujejo na področju mladih. Ena izmed njih je tudi Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. S koordinatorko mednarodnih projektov v sklopu programa Erasmus+ in Evropske solidarnostne enote, Ester Snedec, so za jesensko številko Podgurskega vestnika pripravili intervju o njihovem načinu delovanja, odzivu mladih in viziji, kako bi se lahko ta starostna skupina še bolj aktivno vključevala.

Ester se je že od najstniških let ukvarjala z ranljivimi skupinami, predvsem so to bili otroci in mladi z učnimi težavami ter gluhi in naglušni. Kot študentka je začela delati v Multimedijskem centru RTV Slovenija, v katerem je kot novinarka pokrivala različna področja, hkrati pa je bila tudi vodja oddelka za podnaslavljanje za gluhe in naglušne. Študentska leta so minila, njen čut za pomoč drugim in empatija pa sta ostala. Po večletnem delu v popolnoma drugih vodah jo je pot po čistem naključju zanesla nazaj v prostovoljstvo. V sklopu projekta, pri katerem je sodelovalo Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, se je kot vodja skupine udeležila mladinske izmenjave na Portugalskem in nato začela intenzivneje sodelovati z društvom, nato pa se ji je tam ponudila tudi možnost zaposlitve.

Kakšne projekte izvajate v okviru Društva za razvijanje prostovoljnega dela in kakšni so odzivi mladih na te projekte?

Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto (DRPDNM) deluje na področju socialnega varstva, kulture in mladine in je tudi stičišče NVO za jugovzhodno Slovenijo. Letno na DRPDNM izvedemo okrog 60 projektov, tako na lokalni, nacionalni kot tudi mednarodni ravni. Če se osredotočim na mednarodne projekte, mladi, posebej študenti, radi sodelujejo v naših dejavnostih in se udeležujejo različnih delavnic, študijskih obiskov, mladinskih izmenjav in usposabljanj. Veliko težje je mlade pridobiti za sodelovanje. Posebej mlade, ki končujejo srednjo šolo ali so v prvem letniku študija. Za mednarodne dogodke, kljub promociji, ni velikega zanimanja, dokler se jih ne udeleži nekdo, ki je ali v istem razredu, ali prijatelji. Večja težava je, ker je veliko tovrstnih dejavnosti med samim šolskim oziroma študijskim letom, in takrat se mladi težje udeležijo srečanj, saj ta ponavadi trajajo najmanj pet dni. Veliko mladih, ki se mednarodnih dogodkov udeleži prvič, se odloči za udeležbo tudi v prihodnosti, saj jim je tovrstni način učenja in spoznavanja novih krajev in ljudi všeč. Le za redke velja, da je prva izkušnja tudi zadnja, razen če je to zaradi razmer, na primer zahtevnega študija, starševstva, bolezni …

Kakšno je tvoje mnenje o odzivnosti mladih na vaše projekte, ki jih izvajate?

Če se osredotočim na mednarodne projekte, mladi, posebej študenti, radi sodelujejo v naših dejavnostih in se udeležujejo različnih delavnic, študijskih obiskov, mladinskih izmenjav in usposabljanj. Veliko težje je mlade pridobiti za sodelovanje. Posebej mlade, ki končujejo srednjo šolo ali so v prvem letniku študija. Za mednarodne dogodke, kljub promociji, ni velikega zanimanja, dokler se jih ne udeleži nekdo, ki je ali v istem razredu, ali prijatelji, ali…
Večja težava je, ker je veliko tovrstnih dejavnosti med samim šolskim oziroma študijskim letom, in takrat se mladi težje udeležijo srečanj, saj ta ponavadi trajajo najmanj pet dni. Veliko mladih, ki se mednarodnih dogodkov udeleži prvič, se odloči za udeležbo tudi v prihodnosti, saj jim je tovrstni način učenja in spoznavanja novih krajev in ljudi všeč. Le za redke velja, da je prva izkušnja tudi zadnja, razen če je to zaradi razmer, na primer zahtevnega študija, starševstva, bolezni …

Na kakšen način se lotite pridobivanja članov za posamezne projekte?

V različnih srednjih šolah imamo večkrat promocijo programa Erasmus+ in Evropske solidarnostne enote, v kateri predstavimo celoten program, namen, cilje in dejavnosti. Prav tako na lokalnih dogodkih, kot je na primer Teden kultur, na stojnicah prestavimo naše dejavnosti, s posebnim poudarkom ravno na omenjenih programih. Poleg tega se mladi, ki so se že sami udeležili določenih dejavnosti, zanimajo za nadaljnje projekte in svoje izkušnje predstavijo prijateljem, sošolcem in znancem ter jih na ta način pritegnejo k sodelovanju. Večkrat se tako zgodi, da na neko srečanje v okviru Erasmus+ odide skupina prijateljev. Tudi na samih mladinskih izmenjavah in usposabljanjih je dinamika oziroma sodelovanje take skupine veliko bolj intenzivno, saj se skupina med seboj pozna in se dopolnjuje. Le redko se zgodi, da se mladi, ki se med seboj ne poznajo, med seboj toliko ujamejo, da se iz tujine vrnejo navdušeni nad projektom in s prekipevajočim zanimanjem za nadaljnje možnosti sodelovanja v okviru Erasmus+ in Evropske solidarnostne enote.

Glede na to, da imate veliko projektov na temo solidarnosti in humanitarnosti, ali se ti zdi, da se mladi zavedamo tega področja in dovolj učinkovito delujemo na tem področju?

Iskreno: kakor kdo. So mladi, ki so izjemno empatični in altruistični, sodelujejo v razno raznih solidarnostnih in humanitarnih projektih, se udeležujejo krvodajalskih akcij, delujejo v azilnih domovih, društvih za zaščito živali … Po drugi strani pa imamo mlade, ki jim nič ni mar, razen oni sami. Ampak taki niso le mladi. Tudi med starejšimi imamo empate in egoiste.
Menim tudi, da se premalo govori o tem, ali se mladi zavedajo in delujejo na solidarnostnih in humanitarnih projektih. Žalostno dejstvo je, da so v večini dobrodelne akcije medijsko slabo pokrite, ker to enostavno ni brano. Pri vsem negativnem publicizmu se verjetno tudi mladi, posebej tisti, ki delujejo v azilnih domovih, ne upajo izpostavljati.

 Kar je pomembno, je to, da imamo mlade, ki so aktivni in ki jim je mar za sočloveka, naravo, živali, ki ponudijo roko pomoči takrat, ko je to potrebno. Vsak, ki pomaga, je kamenček v mozaiku, in kljub temu, da morda zunanji opazovalec vidi le tisti osamljen kamenček, je ta kamenček le eden od mnogih, ki sestavljajo mozaik solidarnosti in humanitarnosti. In konec koncev vsak kamenček šteje, kajti brez njega bi bil mozaik nepopoln.

Nedavno ste imeli projekt na temo neformalnega učenja. Kako se imenuje sam projekt in kakšna je bila rdeča nit tega projekta? Kakšen zaključek se lahko naredi in do kakšnih ugotovitev ste prišli v povezavi z mladimi in neformalnim učenjem?

Pravzaprav so vsi naši mednarodni projekti na nek način povezani z neformalnim učenjem. Glede projekta, o katerem me sprašujete, pa lahko povem, da še vedno poteka. Mladi ambasadorji neformalnega učenja (Youth Ambassadors of Non Formal Learning) je dvoletni mednarodni projekt, v katerem sodeluje več različnih društev iz več držav, iz Slovenije je to DRPDNM. Cilj Ambasadorjev je spodbujanje sodelovanja v dejavnostih neformalnega izobraževanja ter potrditev in priznavanje kompetenc, pridobljenih izven formalnega izobraževalnega okolja, z inovativno metodologijo. Ena izmed dejavnosti v projektu bo, ko bo to mogoče, tudi usposabljanje za mlade na Sardiniji, nekoga pa bomo tudi poslali na tritedensko usposabljanje na delovnem mestu (job shadowing).

Mladi velikokrat ne verjamejo, da lahko prek neformalnega izobraževanja izboljšajo možnosti za zaposlitev; menijo, da so spretnosti in kompetence, ki jih pridobijo z delom in formalnim izobraževanjem, pomembnejše, zato želimo z omenjenim projektom to mišljenje spremeniti. Medsebojno učenje na tem področju bi moralo imeti veliko večji pomen, zato želimo mlade opremiti z metodologijo in jih pripraviti, da postanejo njegovi ambasadorji.

Kako je covid-19 vplival na projekte in aktiviranje mladih?

Covid-19 je začasno prekinil »normalno« delovanje na projektih, saj se je večina srečanj zaradi možnosti okužb in razmer premaknila na splet. Kot opažamo, se mladi sicer udeležujejo projektov (mladinske izmenjave in usposabljanja za mladinske delavce), ki potekajo prek različnih spletnih orodij, velikokrat pa slišim, da so ta srečanja zanje veliko bolj naporna, da niso niti podobna tistim v živo. Poleg neformalnega izobraževanja na različne tematike, kar je bistvo usposabljanj in izmenjav v okviru projektov Erasmus+ Mladi v akciji, se mladi udeležujejo usposabljanj tudi zato, ker spoznavajo svoje sovrstnike iz drugih držav ter na ta način sklepajo prijateljstva, vadijo in obnavljajo svoje znanje angleščine ter se naučijo (vsaj) osnovnih fraz v drugih tujih jezikih, spoznavajo različne kulture in obiščejo mesta, ki jih mogoče nikoli v življenju ne bi. Zaradi covida-19 pa so potovanja v okviru projektov Erasmus+ onemogočena, s tem pa je mladim, ki sodelujejo pri raznovrstnih srečanjih prek spleta, razvoj pristnejših stikov s sovrstniki otežen.

Na katerih področjih bi lahko mladi bili bolj aktivni?

Mladi se veliko težje odločajo za udeležbo v projektih programa Evropske solidarnostne enote, posebej težko se odločijo za dolgoročne projekte v okviru programa. V tujini, predvsem Nemčiji, zadnje čase pa tudi drugod po Evropi, se mladi, ko končajo srednjo šolo, ne vpišejo na fakulteto, ampak si vzamejo leto dni premora, ki ga v večini primerov izkoristijo ravno za udeležbo v projektih v okviru Evropske solidarnostne enote. V okviru programa poznamo več dolgotrajnih aktivnosti, in sicer: prostovoljstvo, služba in pripravništvo. Mladi se med enoletnim »odmorom« med šolanjem najpogosteje odločijo za prostovoljstvo, ki ga večinoma opravljajo v kateri od držav Evropske unije. Sicer obstaja možnost, da se prostovoljstvo v okviru Evropske solidarnostne enote opravlja tudi doma. V Sloveniji se malo mladih odloči, da si bo vzelo premor ali med šolanjem ali po končanem študiju in se udeležilo dejavnosti v okviru Evropske solidarnostne enote. Zakaj je temu tako? Večinoma smo še vedno tradicionalisti, ki imamo v glavi urnik: šola, služba, družina… Dolgoročno (to je od dveh mesecev do leto dni trajajoče) udejstvovanje v solidarnostnem projektu mladim, ki morda ne vedo, kaj bi sploh študirali, odpre različne možnosti študija, lahko tudi zaposlitve. Osebno poznam kar nekaj nekdanjih prostovoljcev, ki so po izteku projekta ostali v tujini, se tam zaposlili in ustvarili življenje. Ne rečem, da to čaka vsakega, ampak možnosti, ki jim mladim ponuja Evropska unija, je veliko, in ena od njih je tudi Evropska solidarnostna enota. In mladi v Sloveniji bi tudi to morali bolj izkoristiti.

Kaj bi za konec želela sporočiti mladim?

Če imate možnost, se le udeležite kakršnekoli dejavnosti v okviru Erasmus+ ali Evropske solidarnostne enote. Tudi če bo to le ena dejavnost, verjemite, da je vredno. Tudi sama sem z veseljem izkoristila tovrstne priložnosti. Res je, da moraš med samim usposabljanjem sodelovati, predstaviti moraš organizacijo, ki te je na projekt poslala, glede na tematiko moraš predstaviti tudi situacijo v svoji državi, pripraviti moraš predstavitev države na mednarodnem večeru. Ampak veliko imaš tudi prostega časa, organizatorji ti razkažejo mesto in okolico …
Usposabljanje ni samo oblika neformalnega učenja, je veliko več. Vsakokratno udejstvovanje, če si seveda odprt za spremembe – in večina mladih, ki se tovrstnih dejavnosti udeleži, je – ti prinese veliko več kot je le znanje na določeno temo. Podari ti izkušnjo, ki je drugače nikoli v življenju ne bi imel, zato tudi začneš na dogodke in ljudi gledati drugače. Z veliko mero tolerance in odprtosti do drugačnosti. Tovrstna izkušnja ti podari nekaj, česar sploh ne morem ubesediti. Podari ti del tebe, del, ki ga morda nikoli ne bi odkril. Podari ti nove ljudi v življenju, prijatelje, tudi ljubezen. In nekaterim, ki morda ne vedo, kaj si sploh želijo od življenja, kaj bi radi počeli, podari smisel in poklicno usmeritev. Mladim polagam na srce: tudi če mislite, da je Erasmus+ ali Evropska solidarnostna enota brezvezna, poskusite, morda pa boste presenečeni sami nad sabo.

Vir: Društvo novomeških študentov