O reproduktivnem zdravju mladih navadno govorimo v kontekstu pobud za reformo zastarele ali premalo pogoste spolne vzgoje, ki bi v šolah – namesto vzbujanja strahu in stigme pred vprašanji reprodukcije – ustvarjala prostore varnosti, sprejemanja in vključevanja vseh. Ali pa ob javnih ekscesih, ki vplivajo na nekatere temeljne pravice reproduktivnega zdravja, predvsem žensk.

Kontekst, v katerem mladim predajamo sporočila o njihovem reproduktivnem zdravju, se zdi pogosto zastarel, kot diapozitivi spolno prenosljivih bolezni, ki z dejanskimi izkušnjami naših prvih podvigov v spolnosti niso imeli veliko skupnega. Kakšna sporočila dajemo mladim, ki v obdobju raziskovanja svojega in drugih teles postajajo aktivno udeleženi v mnogih konceptih reproduktivnega zdravja, če se spolnosti sramujemo, ne sramujemo pa se vtikanja svojih nosov v tuje maternice?

Mladi in mlade se v postmodernem svetu po informacije in navdih najpogosteje odpravljajo na svetovni splet. Tam mrgoli nerealnih predstav, ki so povezane z vsemi elementi reprodukcije. Po drugi strani pa so lahko, ob spremljanju novic, namesto s pomenom reproduktivnega zdravja in pravic, soočeni z ugovori vesti, ki onemogočajo dostop do kontracepcijskih sredstev, ali pa s pobudami, ki strašijo pred abortusom kot trajnimi grehi tistih, ki se odločijo za izkoristek te selektivne pravice.

Reproduktivno zdravje vključuje pravice posameznikov in posameznic, da odločajo o svojem telesu, kar vključuje dostop do informacij o spolnem zdravju, preventivnih pregledih, kontracepciji in možnosti umetne prekinitve nosečnosti. Pomen dostopa do teh storitev je ključnega pomena, saj številne raziskave potrjujejo, da imajo države, ki zagotavljajo širok in prost dostop do reproduktivnega zdravja, boljše zdravje svojih prebivalcev in prebivalk ter nižje stopnje nezaželenih nosečnosti in spolno prenosljivih bolezni.

Poleg tega se na področju reproduktivnega zdravja vedno pogosteje uporablja pristop, ki poudarja vključevanje vseh spolov. Tak pristop poudarja, da imajo tako moški kot ženske enake pravice pri odločanju o svojem telesu. Vendar številne študije poudarjajo, da so predvsem ženske tiste, ki so – zaradi delovanja spolnih stereotipov, ki reprodukcijo povezujejo z ženskim svetom – pogosteje obremenjene s posledicami teh odločitev, vključno s stigmo in neenakimi možnostmi.

Da je temu tako tudi v Sloveniji, smo se lahko prepričali med izvajanjem projekta VERA, s katerim smo preverjali tudi znanja in prepričanja, ki oblikujejo stališča mladih o pomenu reproduktivnega zdravja in pravic ter njihovih življenjih in prihodnosti. Kar 30 % mladih namreč ne ve, kje in kako dostopati do storitev, povezanih z reproduktivnim zdravjem, vključno s svetovanjem in testiranji na spolno prenosljive bolezni. Po drugi strani so mladi v veliki večini izrazili strinjanje s pomenom pravice do umetne prekinitve nosečnosti (v 80 %). Zaskrbljujoča slika se je izrisala pri preverjanju pomena koncepta soglasja oziroma privolitve za spolnost, kjer se je veliki večini sodelujočih, predvsem mladih fantov, celoten diskurz zdel pretiran oziroma celo odveč.

Reproduktivno zdravje (mladih) je torej naša temeljna pravica. A s tem tudi družbena odgovornost. Naša dolžnost je, da mladim, v času in prostoru, ki slavi instantne rešitve, ljubezen in odnose, pokažemo pomen odločanja o lastnem telesu. Ob tem je nujno, da ob zasledovanju cilja sprejemanja reflektiranih odločitev, mladim (po)kažemo še na morebitne pasti in ovire, ki jih na tej poti nastavljajo tradicionalni in zastareli spolni stereotipi ter spolne vloge, ki nam omejujejo ustvarjanje avtonomnih, svobodnih in varnih odločitev. In ravno takšnih odnosov. Do sebe in do drugih.

Zapisala mag. Ana Pavlič, programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov, IPES