Marčevski intervju je tu! Tokrat je bila naša intervjuvanka Minea Rutar z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Mlada raziskovalka je za najnovejšo publikacijo Urada RS za mladino Sočutni jezik med mladimi napisala zanimiv strokovni prispevek o digitalnem zdravju mladih in njihovi sočutni komunikaciji na družbenih omrežjih. Kaj svetuje mladim, da bodo naprave uporabljali uravnoteženo? Ali imajo tudi odrasli težave z uporabo telefonov? Zakaj je lahko digitalna skupnost vseeno izredno pozitivna za mlade? So res za vse krivi telefoni? Kaj meni o rabi telefonov v šolah? Vse to v njenih odgovorih!

Radi govorijo, koliko časa na digitalnih napravah preživijo mladi. Ampak – ali morajo za začetek tudi odrasli pomesti pred svojim pragom? Kakšen zgled so?

Moj odgovor na kratko bi bil: ja, pogosto smo slab zgled. Praktično o vseh problemih, ki jih vidimo pri mladih v povezavi z uporabo pametnih telefonov, poročajo tudi odrasli. Na začetku je zato mogoče nujno poudariti, da vsekakor obstaja skupni imenovalec pri tej problematični rabi – to je občutek, da na napravah porabimo več časa, kot bi si želeli – to je skupno tako mladim kot odraslim. Odrasli sami pogosto priznavajo, da preveč uporabljajo svoje pametne telefone in raziskave ocenjujejo, da tudi skoraj polovica najstnikov poroča, da pogovore, ki jih imajo odrasli z otroki in mladostniki, občasno ali pogosto moti starševa uporaba naprave, pri čemer pa bistveno manj staršev poroča o tem, da njihova lastna uporaba moti pogovore z otroki.

In zakaj je problem za mlade, če odrasli problematično uporabljajo spletna družbena omrežja in naprave? Ključna sta predvsem dva razloga. Prvi je t. i. tehnointerferenca, kar se preprosto nanaša na to, da naprave vplivajo na kvaliteto pogovora in interakcij, ki jih imajo mladi s starši. Raziskave so na tem področju precej jasne: slabša kvaliteta teh interakcij pomembno negativno vpliva na duševno zdravje mladih. Drugi ključni razlog, zakaj neustrezna rada pametnih telefonov lahko negativno vpliva na mlade, pa je, da mladim s tem sporočajo, kakšna raba je primerna; temu pravimo modelno učenje. Preprosto, če so starši, pa tudi drugi pomembni odrasli okrog mladih, nenehno zasedeni s svojimi telefoni in drugimi napravami, se mladi naučijo, da je tako vedenje pričakovano in normalno, nenehna (in pogosto neustrezna) uporaba naprav pa zgodaj v otroštvu postane normalizirana.

Zakaj pa potem vseeno pogosto govorimo o problematični rabi predvsem pri mladih? 

V nekaj pomembnih vidikih so mladi drugačni od odraslih. Ključno je, da se pri mladih možgani še pospešeno razvijajo. Čeprav se sicer lahko spreminjajo tudi pri odraslih, v mladosti šele dozorevajo določene možganske strukture, ki so odgovorne za zmožnost čustvene regulacije, inhibiranja vedenjskih impulzov in odlaganja zadovoljstva. Zato je veliko večja verjetnost, da bodo mladi imeli večje težave z regulacijo svojega vedenja tudi pri uporabi digitalnih naprav. Drug pomemben vidik je, da je mladostništvo čas, ko se naj bi posvečali opravljanju šolskih in drugih obveznosti. Če razvijejo nezdrave vedenjske navade takrat, je tako lahko narejena zelo velika škoda, na primer na zmožnost učenja, vzpostavljanja vrstniških interakcij v živo ali na fizično zdravje. Tretji in povezan vidik pa je, da imamo v času mladostništva prav zaradi tega tudi več možnosti, da posežemo v te težave, da pomagamo mlademu človeku, da razvije zdrave navade, kar je težje potem v odrasli dobi, ko so enkrat že vzpostavljene.

Telefoni so enostavni za uporabo, so dostopni, težava pa, kot kaže, ni niti (visoka) cena. Postajajo norma, kot ste sami omenili. V svojem strokovnem članku v publikaciji Sočutni jezik med mladimi ste izpostavili nekaj raziskav, ki dokazujejo, da že sama prisotnost telefonov pri mladostnikih poslabšuje njihove kognitivne sposobnosti. Zakaj je temu tako?

Res je in vedno več je raziskav, ki raziskujejo mehanizme tega učinka. Prvič, če imamo ob sebi telefon, na katerega dobivamo sporočila, je naša pozornost veš čas deljena. Gre za nenehne mikro motnje, ki se čez čas seštevajo. Naš potek dela ali neko aktivnost, na katero smo osredotočeni, ves čas motijo ta majhna sporočila na način, da se naša zmožnost osredotočene pozornosti krha in da kvaliteta dela pada, tudi če se mi tega ne zavedamo. Drugič, tudi če je telefon zraven nas ugasnjen, je del naših kognitivnih virov, en del naše pozornosti lahko porabljen že samo zato, da inhibiramo željo, da bi prižgali telefon ali pa da bi pogledali nanj – ponovno, ne da bi se mi tega zavedali.

Najbolj prijazno naši zmožnosti osredotočanja na neko aktivnost, na primer učenje, je zato, seveda, da je telefon izven vidnega polja in izven fizičnega dosega. S tem se poveča distanca med nami in napravo in zmanjša verjetnost, da bomo nekaj avtomatsko naredili, ker je naprava pač pri roki. Če pa jo želimo uporabiti, pa se moramo za to aktivno odločiti, vstati in oditi v drug prostor. Raziskave potrjujejo prav to, česar se verjetno vsi intuitivno zavedamo, da se ta učinek naprav stopnjuje: največji potencial za negativni učinek na našo pozornost imajo, če so zraven nas in imajo vklopljena obvestila, manjši, če so zraven, ampak vsaj ugasnjene ali utišane, najbolje pa je, če so ugasnjene v drugem prostoru.

Kako gledate na aktualno peticijo za zakonsko omejitev uporabe telefonov in ostalih zasebnih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah?

Tu se bom navezala na stališče Društva psihologov Slovenije (DSP). V osnovi se strinjam s tem, kar peticija zagovarja in želi doseči. Strinjamo se glede negativnih učinkov uporabe telefonov, ki jih omenjajo pobudniki. Strinjamo se tudi s tem, da je treba omejevati rabo telefonov v šolah, učiti ustrezno rabo, predvsem pa spodbujati tudi druge oblike vrstniških interakcij. Kjer pa se mogoče pojavlja nekaj razlik, je v našem spraševanju, ali bo ta predlog peticije pomembno drugačen od tega, kar že imamo vzpostavljeno. Manjka torej predvsem bolj natančna opredelitev tega, zakaj bi ta predlog deloval bolje kot že obstoječe prepovedi. V osnovnih šolah so namreč telefoni večinoma že prepovedani, sicer ne na ravni zakona, ampak na ravni tega, da šole to same regulirajo. Ni čisto jasno, kako bi torej zakonsko prepoved implementirali in ali bi s tem nujno dosegli želeni učinek, o katerem pa se vsi strinjamo – zmanjšati rabo naprav v času pouka. Sama se sicer, denimo, strinjam s prepovedjo rabe ne le med učnimi urami temveč tudi v času odmora. Vprašanje je le, kako to narediti učinkovito. Glede enega specifičnega cilja, ki je bil izpostavljen v pobudi, pa mislimo, da žal tudi zakonska prepoved ne bo zadostovala – zmanjšanje medvrstniškega nasilja. To je v šolah prav tako že prepovedano, predvsem pa se v veliki meri dogaja na spletu v času izven šole.

Katere ključne strategije priporočate za spodbujanje t. i. digitalnega zdravja med mladimi?

Pediatri so v okviru Zdravniške zbornice Slovenije v preteklih letih razvili strokovne nacionalne smernice o uporabi zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Posameznike, ki bi zanimale podrobnosti, bi najprej usmerila v branje tega dokumenta. Čisto v splošnem se mi pa zdi ključno, da se uporabo digitalnih naprav razume kot aktivnost, ki se jo časovno uokviri oziroma omeji, česar se skušamo držati. Če nam to ne uspe, pa naj na koncu ne sledi kazen, zgražanje ali moraliziranje, ampak poskus razumevanja, kaj se mi je zgodilo, da se nisem uspel držati časovne omejitve. Če, denimo, želimo odgovarjati na sporočila, da bomo na tekočem in ne bomo imeli veliko neodgovorjenih sporočil, kar je lahko frustracija za nekatere, za to namenimo del dneva in odpišemo takrat. Ne gre nujno toliko za čas, ampak za namen – da je to vedenje nekaj, kar smo se odločili narediti in ni le posledica tega, da je telefon blizu in nam je mogoče dolgčas ali celo čutimo nujo.

Potem pa je še ena zelo priročna in enostavna možnost – izklop nepomembnih obvestil ali pa obvestil, za katera želimo, da bi jih videli samo v določenem delu dneva. Če nenehno dobivamo sporočila, se spet izpostavljamo situaciji, kjer moramo nadzirati svoje vedenje. In še to – ko se poskuša vzpostaviti neko rutino, bo verjetno mladostnik lahko imel odtegnitvene znake, zato je treba narediti neke zmerne prehode. Je pa treba to aktivnost razumeti kot izpostavljanje kratkoročnim negativnim občutkom, ki pa dolgoročno vzpostavijo novo rutino, ki je bolj skladna z našimi dolgoročnimi željami v zvezi z načinom preživljanjem svojega časa.

Omenili ste odtegnitveni sindrom. Ali to, da ima mladostnik težave z odlaganjem telefona, že kaže na to, da neustrezno uporablja naprave? Kako lahko mladostnik sam ugotovi ali začuti, da je bilo, denimo, telefona “za danes že dovolj”?

Če čuti nelagodje ali pa zelo opazno spremembo v razpoloženju, ko nima dostopa do naprave, je to že znak, da je smiselno premisliti, na kakšen način uporablja napravo. Ostali glavni znaki so pa predvsem občutek izgube nadzora oziroma občutek, da nekaj ne počne na način, kot bi si želel, povečana toleranca v smislu, da se skozi čas povečuje ta čas, ki ga mora posvečati uporabi, da dobi nek prijeten občutek, ponavljanje slabih vzorcev uporabe (mladostnik si večkrat zada, da bo zmanjšal uporabo in mu večkrat ne uspe), potem pa še konflikti, do katerih lahko pride v medosebnih odnosih, ponavadi z družinskimi člani, in še negativne posledice za vsakodnevno funkcioniranje in življenje, denimo, padec ocen, da se manj druži v živo, da se ne ukvarja več z izvenšolskimi dejavnostmi, ki jih je prej rad počel …

Prej ste že omenjali, da naj mladi umaknejo telefon in ga uporabijo namensko in časovno omejeno – uporaba telefona naj torej postane aktivnost. Katere tehnike še priporočate mladim za uravnoteženje časa, preživetega na spletu in digitalnih napravah, ter življenja v analogni resničnosti?

En tak trik je, da na digitalnih tehnologijah oziroma na spletnih družbenih omrežjih mladi poiščejo vsebine, kjer drugi mladi govorijo o tem, kaj je njim pomagalo pri uravnoteženi rabi tehnologije. Morda to zveni nekoliko ironično, a digitalna orodja lahko pomagajo uravnotežiti uporabo tehnologije. Obstaja mnogo strokovnih vsebin v zvezi s tem, kar je lahko zelo koristno. Veliko več pa je seveda nasvetov, ki jih delijo mladi sami, saj je včasih lahko zelo koristno, če od vrstnikov slišijo, kaj je za njih delovalo. Predvsem mladih ne smemo obravnavati zgolj kot pasivne potrošnike teh aplikacij in naprav, saj se večinoma sami zavedajo, da jih uporabljajo preveč, in mnogi aktivno iščejo načine, kako jih uporabljati bolj skladno z lastnimi vrednotami in cilji.

Poleg tega je pomembno, da mladi tudi aktivno načrtujejo aktivnosti izven spleta. Ko mladostniki udejstvujejo hobije ali se srečujejo s prijatelji v živo, pogosto ugotovijo, da telefona sploh ne pogrešajo, če si le dovolijo dovolj časa, da se posvetijo temu, kar se dogaja okrog njih. Mladi pa si lahko tudi doma ustvarijo nekakšne cone brez telefona, denimo, da zvečer in ponoči ni telefona na nočni omarici. Gre za to, da se krepi zmožnost prisotnosti v trenutku in osredotočanju na aktivnost, ki so se je lotili. To pa vključuje zmožnost tolerirati začasno nelagodje ob tem, ko ne posežemo po telefonu vsakič, ko prileti sporočilo.

Na koga naj se obrnejo mladi, če ugotovijo, da so odvisni od digitalnih tehnologij?

To so lahko že šolski svetovalni delavci. Ti so vse bolj usposobljeni za delo z mladimi, ki imajo prav te specifične težave in lahko tudi oni, če težave presegajo možnost pomoči svetovalne službe, pomagajo mlado osebo usmeriti naprej. Potem so pa seveda tu nevladne organizacije, pa tudi organizacije, ki so prav za to specializirane, kot so Logout in Šteker, potem tudi svetovalnice, kot je To sem jaz, kjer se mladi o tem velikokrat pogovarjajo s strokovnjaki, in psihološko svetovanje Kameleon. Standardni nasvet je, da se pove vsaj kakšni bližnji osebi, staršu, vrstniku. V tem primeru se, seveda, že predpostavlja, da se mladostnik zaveda, da ima težavo, da bo iskal pomoč.

V svojem prispevku v publikaciji sicer navajate različne argumente raziskovalcev za in proti trditvi, da uporaba družbenih omrežij, spleta in novih digitalnih tehnologij slabo vpliva na duševno zdravje. Zakaj porasta duševnih stisk in motenj pri mladih morda le ne moremo v celoti pripisati le digitalizaciji?

Raziskovaci smo pogosto skeptični, ko se predlaga en glavni razlog, ki naj bi povzročil neko tako veliko stvar, kot je porast duševnih težav med mladimi. V tem primeru skoraj zagotovo ne more biti glavni en dejavnik. V zadnjih 15 letih, odkar opažamo ta porast, se je zgodilo tako veliko stvari naenkrat, življenje mladostnikov se je tako zelo spremenilo, da je zelo težko ugotoviti, kaj je največ prispevalo k tem porastu, še posebej zato, ker se dejavniki med seboj tako zelo prepletajo. Že digitalizacija sama je delovala na številne načine. Najprej na porast socialnih primerjav, težave s spanjem, spremembo v naravi medosebnih interakcij, način preživljanja časa. Hkrati pa je krepila negativni učinek številnih drugih dejavnikov, na primer na učinek povečanih pritiskov, ki jih doživljajo mladi v zvezi s šolskim in kasneje profesionalnim uspehom. Že desetletja se ugotavlja, da na primer narašča perfekcionizem med mladimi, kar je povezano s krepitvijo zaznanih pričakovanj s strani staršev in šole. Z razširivijo družbenih omrežij, ki mladim omogočajo vpogled v življenja vseh drugih ljudi na svetu, pa se je ta učinek dodatno okrepil. Zato je težko oceniti, v kolikšni meri gre za naraščanje pritiskov izven digitalnega sveta, v kolikšni pa za družbena omrežja, ki ta pojav krepijo.

Drugo pa je, da raziskovalcem še vedno ni povsem jasno, v kolikšni meri gre za dejanski porast težav, v kolikšni pa za spremembe v načinu tako zaznavanja kot poročanja o težavah, ker se o tem k sreči neprimerno več govori kot pred 15 leti. Digitalizacija sama je bistveno prispevala k destigmatizaciji duševnih težav, kar je po eni strani pomagalo številnim skupnostim najti podporo in pomoč pri okrevanju, ki je sicer verjetno ne bi dobili, hkrati pa je prispevala k ogromnemu porastu prevalence težav. Ne nujno samo zato, ker bi bilo vseh teh težav vsako leto toliko več, pač pa ker so neprimerno hitreje prepoznane, poročane in diagnosticirane, na spletnih družbenih omrežjih največkrat celo samodiagnosticirane. Seveda pa tu ne govorimo o tem, da mladi sedaj sami ustvarjajo svoje težave. Gre za to, da so vprašanja o vzrokih za take velike družbene spremembe izjemno zahtevna, odgovori pa mnogo bolj kompleksni in negotovi, kot se rado prikaže. Skratka, na kratko, digitalizacija je vplivala še na druge dejavnike in potem so se ti medsebojno povezovali in je zelo težko ugotoviti, kaj točno je zdaj posledica česa.

Če na digitalni svet za konec pogledamo tudi s pozitivne plati – še zlasti ker bo tako ali drugače ostal del življenja mladostnikov. V katerih pogledih se vam zdi, seveda ob varni in zdravi uporabi, pomemben in koristen za mlade?

Pravzaprav v veliko pogledih. Prvi je socialno povezovanje in podpora, saj kar 81 % najstnikov meni, da se ob uporabi družbenih omrežij počutijo bolj povezane z življenji prijateljev. Približno dve tretjini najstnikov celo pravi, da jim te platforme pomagajo občutiti podporo v težkih časih. To je izjemno – za najstnika, ki se lahko v šoli počuti izoliranega, je najti spletno skupino prijateljev lahko vir občutka pripadnosti in čustvene podpore. Poleg tega so si mnogi ustvarili nova prijateljstva tudi na spletu.

Digitalni svet nudi tudi dostop do informacij in povečuje možnosti učenja. Današnji mladi imajo znanje celega sveta na dosegu roke. Tako za dopolnitev formalnega učenja kot tudi za veščine in spretnosti, ki njih same zanimajo (učenje igranja kitare, programiranja, kuhanja in katerekoli druge veščine). Internet jih poleg tega izpostavi različnim pogledom in kulturam. Skratka, digitalni svet lahko deluje kot obsežna učilnica in knjižnica, dostopna 24/7, če jo seveda znamo in želimo tako uporabiti. Mladi digitalne platforme uporabljajo tdui za sodelovanje v družbi in izražanje svojega mnenja. Organizirajo dogodke preko Facebook skupin, sprožajo peticije in širijo ozaveščenost. S tem se krepi državljansko angažiranje.

Mladi pa na dužbenih omrežjih krepijo tudi svoje ustvarjalno izražanje in iščejo svoj jaz. Digitalna orodja mladim ponujajo inovativne možnosti za ustvarjalno samoizražanje. Obstaja množica načinov za ustvarjanje in deljenje vsebin (ustvarjanje videov, pisanje fanfikcije, deljenje umetnosti ali urejanje glasbe). Digitalni svet je znižal ovire za ustvarjanje – ni treba imeti založnika ali snemalne hiše; občinstvo lahko dosežejo neposredno. Takšne skupnosti so lahko izjemno pozitivne, saj mladim nudijo občutek identitete in povezanosti.

Kako lahko mladi ustvarjajo pozitivno digitalno skupnost in z vrstniki komunicirajo sočutno?

Da zaključim nekoliko bolj splošno: spodbujanje sočutnih digitalnih skupnosti se začne z vrednotami, ki jih spodbujamo pri mladih izven spleta in jih nato prenesejo v svoje spletne interakcije. Šole in mladinske organizacije lahko poučujejo o digitalnem državljanstvu, ki vključuje empatijo, spoštovanje in odgovornost na spletu. Nekakšne take delavnice oziroma usposabljanja pa mlade učijo predvsem to, da za vsakim profilom na družbenih omrežjih stoji resnična oseba z občutki. To pomembno zmanjša verjetnost sovražnih komentarjev.

Naslovna fotografija: osebni arhiv intervjuvanke