Rezultati marčevske ankete o sočutnem jeziku so tu! Ali mladi zase pravijo, da sočutno komunicirajo z drugimi? Kako komunicirajo na spletu? Kaj pa menijo o sovražnem jeziku? Poznajo nedavno izdano publikacijo Sočutni jezik med mladimi?

Mesečne ankete so nastale lani, da bi mladi z reševanjem vnaprej narekovali vsebine v povezavi z mesečno temo. Rezultate anket smo skušali upoštevati v največji možni meri in pripravljati vsebine, ki jih mladi potrebujejo in želijo.

Kaj je za mlade sočutna komunikacija?

Dobre tri četrtine vprašanih (76,5 %) pravi, da bi pri sebi ocenili, da ustrezno in sočutno komunicirajo. To za njih pri komunikaciji v živo pomeni:

»Da se znaš postaviti v čevlje svojega sogovornika in poskušaš razumeti tudi njegovo razmišljanje.«

»Da pozorno poslušaš in premisliš, preden odgovoriš.«

»Da nisi tisti čas na telefonu.«

»Komunikacija brez obsojanja, brez žaljivk, brez zmerjanja.«

»Spoštljiva komunikacija, v kateri se sogovornik počuti slišanega in sta sogovorca enakovredna.«

Za sočutni jezik na spletu pa pravijo naslednje:

»Ne obtožujemo, se ne posmehujemo, ponudimo pozitiven in spodbuden odgovor.«

»Ne pisanje nepotrebnih komentarjev, ki so pretirano kritični, žaljivi …«

»Pozitivni komentarji na spletu in empatija do drugih, čeprav so neznanci.«

»Ohraniti je treba spoštovanje in občutek za sočloveka, čeprav ga ne vidimo …«

Večini vprašanih se zdi pomembno, da znamo sočutno komunicirati

S tem po mnenju vprašanih vzpostavljamo in ohranjamo zdrave medosebne odnose, smo bolj razumevajoči in bolj povezani. Zapisali so tudi, da s sočutno komunikacijo preprečujemo konflikte, lahko pa tydi omilimo čustvene stiske. So pa mladi kritični oziroma skeptični tudi pri sočutnem jeziku:

»Pomembno je, da nismo žaljivi … ampak sočutna komunikacija navadno pomeni, da veliko lažemo ljudem in jim pomagamo utrjevati lastne iluzije.«

»Resnica včasih boli, ampak je dobro za človeka, da jo sliši.«

»Sem za popolno svobodo govora brez kakršnikoli “bolnih” omejitev, kot je sovražni govor.«

Večina vprašanih sicer sovražni govor razume kot pozivanje k nasilju, spodbujanje sovraštva ali izražanje prepričanj, ki zanikajo temeljne človekove pravice določenih skupin. Velik del mladih sovražni jezik razume širše, kot vsako obliko žaljivosti, zaničevanja, nesramnosti ali poniževanja.

Tri četrtine vprašanih je že bilo žrtev sovražnega govora. Kako opisujejo svoje občutke?

Mladi so doživljali žalost, jezo, nemoč; besede so jih prizadele. Nekateri so omenili tudi duševne posledice, kar kaže na globok vpliv sovražnih besed na duševno zdravje. Številni mladi se na sovražni jezik odzovejo z umikom ali tišino – pogosto iz občutka, da bi bila konfrontacija še bolj škodljiva. Nekateri so se odločili za aktivno samozaščito – prek blokiranja, odstranitve vsebin, prijave, zamenjave družbenega kroga. Manjši del vprašanih se je odločil za odgovor z zrcaljenjem, kar nakazuje na željo po obrambi.

»Počutila sem se žalostno, nemočno, jezno.«

»Po dolgem času nasilja nad menoj sem pristala pri psihiatru.«

»Z ignoranco.«

»Izbrisala sem objavo in komentarje ter blokirala osebe.«

»S prijavo na policijo.«

Polovica vprašanih (50 %) meni, da nima dovolj informacij o tem, kako se zaščiti pred nesramnimi besedami, žaljivimi komentarji in sovražnim jezikom. Večina (85 %) jih meni, da je na spletu vedno manj sočutnega in vedno več sovražnega govora, pa tudi, da je čedalje več medvrstniškega nasilja na spletu. Mladi menijo, da je to predvsem zaradi mogoče anonimnosti oseb na spletu. Ta uporabnikom omogoča, da se izražajo na način, ki ga pri komunikaciji v živo ne bi uporabljali. Izpostavili pa so tudi odsotnost neposrednih posledic za dejanja uporabnikov na spletu.