Mladinski center Prlekije je skupaj s Centrom za krepitev zdravja Zdravstvenega doma Ljutomer organiziral dobro obiskan sklop brezplačnih praktično-teoretičnih delavnic na temo spoprijemanja s stresom. Nekaj poudarkov delimo v nadaljevanju.

Stres je povsem normalno odzivanje. Gre namreč za telesni, duševni in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi notranjim in zunanjim pritiskom (stresorjem), ki zamajejo njegovo ravnovesje. Stresor je dogodek, situacija, oseba ali predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element. Posameznik doživi stres, kadar zazna neskladje med zahtevami/stresorji in svojimi kapacitetami za spoprijemanje z njimi. Stres in dejavniki stresa niso za vse ljudi enaki in enako težko (ali lahko) rešljivi. Kako bo posameznik doživel stres, je odvisno od njegove osebnosti, izkušenj, energetske opremljenosti, okoliščin ter širšega in ožjega okolja v katerem živi. Tako bo za nekoga predstavljal stresor, za drugega pa dobrodošlo spodbudo v življenju.

Ni vsak stres negativen. Določena količina stresa je nujno potrebna za normalno življenje. Znano je, da nastane problem takrat, ko je stresnih situacij preveč za posameznika, so preveč zgoščene, intenzivne, premočne ali predolgo trajajo. V tem primeru lahko stres vodi celo v bolezen, med drugimi lahko tudi v depresijo in bolezensko tesnobnost (anksioznost). Dolgotrajen in slabo obvladan stres lahko posredno vodi v zelo resna obolenja, kot so rak in srčno žilne-bolezni.

Kako se torej spoprijemamo s stresom? Za boljše spoprijemanje s stresno motnjo pogosto potrebujemo podporo in razumevanje drugih, vendar lahko veliko prispevamo tudi sami:

• S prepoznavanjem stresnih simptomov kot so pospešen utrip srca, potenje dlani, tresenje…), prepoznavanjem različnih vrst stresa (pozitivni, negativni), zavedanjem, da ni življenja brez težav in da je tudi negativni stres lahko koristen.
• S spremembo okolja in njegovih zahtev (spremembo okolja in/ali službe, ki nam povzroča stres, razbremenitev).
• S spremembo sposobnosti spoprijemanja in podporo že pridobljenim sposobnostim spoprijemanja.
• Z upoštevanjem svojih zmožnosti, zavedanjem, kaj lahko spremenimo in česa ne moremo. Tako da se na primer s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, ne obremenjujemo.
• Z osredotočenjem na varovalne dejavnike (opredeliti, kaj nas pri spodbuja oz. v čem smo dobri).
• Z učenjem različnih strategij spoprijemanja in prepoznavanja, katere strategije je primerno uporabiti v različnih okoliščinah. Pomembno je, da se naučimo različnih strategij spoprijemanja na naslednjih treh različnih ravneh delovanja:

Telesna raven: sproščanje mišične napetosti z različnimi fizičnimi dejavnostmi, ki vplivajo direktno na stresne odzive: različne tehnike sproščanja, trebušno dihanje, telovadba, ples masažne tehnike, risanje, poslušanje glasbe, druge sproščujoče dejavnosti, zmerna fizična aktivnost.

Raven misli: spreminjanje misli, stališč, prepričanj in samogovorov, ki se nanašajo na stresne dogodke: menjavanje negativnih misli z nevtralnimi/pozitivnimi (pri tem upoštevamo, da ima tudi pretirano pozitivno razmišljanje lahko svoje pasti), učenje dobrega počutja (izogibamo se perfekcionizmu), samopoučevanje – narekujemo si navodila za izvedbo naloge, učenje reševanja težav po korakih in praktičnih tehnik (oblikovanje stališč in strategije, kako se problema lotiti, razmišljanje po korakih, ki jih je treba izvršiti, da bi problem obvladali oz. prišli do rešitve), aktivno spoprijemanje (aktivno pristopimo k problemu in ga poskušamo odstraniti ali vplivati nanj, tako da preprečimo njegove posledice – vključuje spodbudo k neposredni akciji, povečanje napora in poskuse spoprijemanja v stopnjah), humor.

Raven čustev in vedenja: samokontrola vedenja (izražanje občutkov vljudno in odločno, ne agresivno ali pasivno), asertivnost (odločno zastopanje svojih interesov, zahtevati, kar nam pripada), trening socialnih veščin (sporazumevanje v različnih okoljih, z različnimi ljudmi, v različnih okoliščinah, dogovori/kompromisi/prilagajanje), izgrajevanje mreže prijateljev (socialna opora), načrtovanje in boljša organizacija delovnega in prostega časa (npr. skrb za mirno delovno okolje, delo po etapah oz. prioritetah, zagotoviti si čas brez motenj, kadar imamo bolj zahtevne miselne naloge, uvedemo »uradne ure« za pogovore po telefonu in odgovore po elektronski pošti). 

Kadar omenjene strategije niso dovolj, je dobrodošla tudi pomoč strokovnjaka (psihologa, psihoterapevta, svetovalca, zdravnika). Poleg omenjenih strategij je zelo pomembna tudi skrb zase: dovolj spanja, kakovostna in redna prehrana, čas zase, postavljanje meja, primerno izražanje svojih čustev, pravica do spoštovanja s strani drugih, sprejeti odgovornost zase ter svoja dejanja in ne za probleme drugih, osebnostna rast.

Avtorica: Nadia Pintarič