Ime ji je Marta, stara je 29 let in prihaja s Portugalske. V okviru EVS programa je z delom začela v letošnjem februarju v Društvu Parada ponosa (Društvo). Od doma je prinesla svoje prostovoljske izkušnje s filmskih festivalov, med drugim je pomagala pri Queer Lisboa – International Queer Film Festival.

Delo Društva je spoznala lani, med obiskom prijateljev. Takoj je bila zainteresirana za delo in ideja, da bi se preselila v drugo državo ji je bila zelo privlačna, hkrati pa je lahko izkoristila priložnost, da lahko naredi nekaj konstruktivnega. Marta pravi, da je na začetku imela zelo visoka pričakovanja glede dela, ki ga bo opravljala, hkrati pa je ostala realistična. Danes, ko ugotavlja, da je bila njena izkušnja pri Društvu večino časa bolj pozitivna kot je na začetku sploh pričakovala, je zelo zadovoljna. Hvaležna je, da je postala del odlične ekipe ljudi, ki so jo od prvega dne sprejeli medse. Celotna ekipa ji je bila v veliko oporo, hvaležna je tudi za priložnost, da se je toliko novega naučila in spoznala.

Svojo osebno zgodbo je delila tudi z nami:

Kako dojemaš Ljubljano? Se življenje tu zelo razlikuje od tvojega življenja doma? Kaj boš najbolj pogrešala, ko se vrneš in kaj najbolj pogrešaš od doma? Kaj te najbolj preseneča glede naše kulture? 

Ker prihajam iz Lizbone, Portugalskega glavnega mesta, imam občutek, da je Ljubljana precej majhna, zato ponavadi naletiš na nekoga, ki ga poznaš. Dobra stvar je, da si v roku petnajstih minut, ko zapustiš dom, že v centru. In zvečer ali ponoči greš lahko peš domov pa se še vedno počutiš varno. Od doma najbolj pogrešam hrano in toplo podnebje. V zimskem času definitivno pogrešam več sonca. Vem pa, da bom pogrešala ljudi, s katerimi sem se najbolj zbližala, pa tudi delo, ki ga opravljam. 

Kaj ti je bilo do sedaj najbolj všeč med bivanjem v Ljublajni? 

Vedno sem rada potovala, spoznavala nove kraje, ljudi in kulture, kar mi izkušnja tukaj omogoča. Nimam samo slovenskih prijateljev, spoznala sem tudi ostale udeležence programa iz različnih držav, ki delajo ali v Ljubljani ali drugod po Sloveniji. Zelo všeč mi je bilo začetno uvajanje po mojem prihodu in druženje, na katerem smo se sankali (Portugalska ima malo snega) in odšli do slapa. Pa potovanja po krajih okoli Ljubljane, obisk Obale in jezer je bilo tudi super in upam, da jih bom še obiskala. 

Kaj si se naučila v času prostovoljnega dela? 

Na Društvu sem dobila priložnost za razvijanje lastnega znanja v foto in video montaži. To je nekaj, kar sem si želela že dolgo časa zato sem vesela, da so mi na Društvu toliko zaupali, da sem dobila odgovornost za izvedbo različnih dogodkov. Veliko sem spoznala tudi o LGBTIQ+ skupnosti na splošno in tukaj, v Sloveniji. Bila sem soočena z drugačno realnostjo, kot sem jo živela na Portugalskem. Z ostalimi prostovoljci imam svobodo predlagati različne aktivnosti in teme za razpravo, s pomočjo naših tedenskih “Ponosnih povezovanj” 

Kaj ti je bilo najboljše pri tvojem prostovoljskem projektu? 

Ostalo mi je še pet mesecev do konca, do sedaj pa mi je najbolj ostala v spominu junijska Parada ponosa. Parada je zahtevala  skoraj cel mesec neprestanega dela, stresnega vendar na koncu zelo izpolnjujočega. V naslednjih mesecih bi želela razviti svoj osebni projekt, za katerega se zdi, kot da je neosvojljiv vrh, vendar imam močan sistem podpore v Društvu in vem, da se lahko zanesem tudi nanje. 

Ali bi drugim priporočila ESC prostovoljske projekte in zakaj? 

Absolutno da! Izkušnja ti bo spremenila življenje in ti dala priložnost, ne samo da narediš nekaj dobrega ampak pri tem spoznaš različne ljudi z različnih kultur in zrasteš kot oseba. Je priložnost, ki se ti ponudi enkrat v življenju, zato, če le lahko – go for it!

Marta Torres, 29 let

Vir in foto: Društvo Parada ponosa