Ko sem začela razmišljati, o čem pisati v avgustovskem mesečnem dopisniškem članku za mlad.si, ko v ospredje postavljamo temo kmetijstva, trajnostne, ekološke in lokalne hrane, so bile slovenske poplave še daleč. Tako sem razmišljala o sodobnem kmetovanju, podnebnih spremembah, ki ga celovito spreminjajo, mladih kmetih, ki tradicionalne pristope k slovenskemu kmetovanju nadgrajujejo s sodobnimi digitalnimi znanji …

In potem se je zgodila katastrofa. Poplave. Izgubljena življenja. Uničeni domovi. Nepredstavljiva škoda. Stiske. Zdi se, kot da se je Slovenija za hip ustavila in vse, s čimer smo se ukvarjali do tedaj, se je zazdelo nepomembno. Ali še vedno pisati o kmetovanju?

Solidarnost, sila, ki združuje

Da. A tokrat malo drugače. Po katastrofi je namreč Slovenijo zaobjelo še nekaj, nekaj, za kar sem prepričana, da ima svoje korenine prav v bogati slovenski tradiciji, prežeti s kmetovanjem. Solidarnost. In to kakšna!

Gasilci, vojaki, trume sosedov, sovaščanov in sokrajanov, prišleki od vsepovsod, tujci, prijatelji iz sosednjih držav, mladinski centri, mladi študentje, skavti, taborniki, humanitarne organizacije … Po tem uničujočem vikendu se je v Sloveniji tako ali drugače v znamenje solidarnosti zganil prav vsak.

Prostovoljstvo, le kaj bi brez tebe?

Od kod, kako, zakaj? Številne je slovenska solidarnost in takojšnja pripravljenost za pomoč skorajda presenetila. A ne mene … Če pogledamo podrobneje, je namreč prostovoljstvo, ki med drugim sloni na temelju nesebične pomoči in solidarnosti, v Sloveniji prisotno na vsakem koraku. Začne se pri gasilcih, ki so neločljiv del vsakega slovenskega kraja.

Nadaljuje se v mladinskem sektorju (o tem, kako so svojo pomoč takoj ponudile številne mladinske organizacije, smo pisali tukaj); nato pri številnih mladih, ki svojo nesebično pomoč vsak dan ponujajo v različnih organizacijah, na mnogih prireditvah in dogodkih (nedavno smo lahko na Olimpijskem festivalu evropske mladine navdušeno opazovali več kot 800 mladih prostovoljcev, med katerimi je večina prihajala iz Slovenije); nato v nemalo humanitarnih organizacijah in združenjih …

»Eh, prostovoljci, …« včasih kdo zamahne z roko, a vloga prostovoljstva v Sloveniji je, čeprav se tega morda včasih ne zavedamo, izjemna. Zato bi bilo prav, da kmalu takšen postane tudi pomen, a o tem morda kdaj drugič. Zaenkrat ostajamo pri solidarnosti.

Ampak, zakaj?!

Morda je po tem, ko vidimo, kako vseprisotno je prostovoljstvo v Sloveniji, nekoliko bolj jasno, zakaj so se srca in roke Slovencev ob minuli katastrofi takoj zganile. A morda še vedno bega vprašanje … Ampak, zakaj?!

Mogoče je moje razmišljanje nekoliko poetično, toda upam si trditi, da se pravi odgovor skriva v zemlji. V slovenski zemlji in bogati slovenski tradiciji, prežeti s kmetovanjem. Pomislite na vse kmečke običaje, kmečke igre, kmečke plese, pripovedke in pravljice, ki smo jih poslušali kot otroci … Kaj jim je skupno?

Slovenski kmet je živel v skupnosti. Vaški skupnosti, ki je stoletja skupaj kljubovala naravnim ujmam, pritiskom oblasti, sovražnim vpadom in vsem drugim neprilikam. Skupnosti, ki se je, ko je bilo potrebno, zbrala in sodelovala, pa naj je šlo za skupno izvolitev naslednjega kneza (da, to je tisti del v zgodovinskem učbeniku, ki govori o Karantaniji), ličkanje koruze, iskanje pobegle krave ali pomoč ob porodu.

Življenje v skupnosti je nekaj, kar nas od današnjega sloga življenja loči le nekaj desetletij.  Čeprav se zdi, da je to danes daljna preteklost, saj trendi predvsem pri mladih kažejo na močan proces individualizacije, pa je trenutno dogajanje v Sloveniji dokaz, da življenja v skupnosti in solidarnosti, ki z njim pride, nikakor nismo pozabili.

In prav zato si upam trditi, da je solidarnost, ki smo ji priča trenutno, vtkana v slovensko zemljo.

P. S.

Mimogrede, ste bili pozorni na naslovno fotografijo? Med ogledom številnih objav socialnih omrežij, ki prikazujejo solidarno pomoč, je bila to ena od fotografij, ki se me je precej dotaknila. Objavila jo je Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) – študentje številnih študentskih klubov so se namreč že v ponedeljek zjutraj vsak s svojo spalno vrečo odpravili na teren.

Študentje smo bili v preteklih letih, sploh v času pandemije, ko so se študentske organizacije glasno borile za naše pravice, večkrat tarča napadov in zgražanj starejših generacij, češ, da smo sebični, pasivni, vase zagledani, razvajeni in “da vidimo le telefone”. Nismo. Solidarnost, ki jo trenutno izkazuje toliko mladih in ki jo tako dobro izžareva izbrana naslovna fotografija, je zato še toliko bolj neprecenljiva.