Otroštvo ni statičen pojem, niti ni tako jasno opredeljeno, da bi bilo tako njegov začetek kot neizogiben konec enostavno določiti že na samem začetku. Pravzaprav je to, ali se ljudje povezujejo z občutkom otroka ali ne, odvisno od vsakega posameznika. Med krmarjenjem s težavami in ovirami otroštva ta občutek niha – zbledi in se vrne v le nekaj minutah. Vendar je neizogibno, da na neki točki otroštvo zbledi, in se ne vrne več. 

V teh zadnjih trenutkih otroštva, ko človek niti ne ve, da se končuje, obstaja en dejavnik, skupen vsem posameznikom, ki nakazuje konec tega prvega obdobja življenja. Ta dejavnik je dvom o morali in vrednotah, s katerimi se človek srečuje v zgodnjem življenju. Ali je tisto, kar verjamejo vaši starši, resnično pravilna perspektiva? So dejanja vašega najljubšega bratranca res tako zabavna in neškodljiva, kot ste verjeli? S katerimi vrednotami se resnično strinjate in katere vrednote so samo produkt okolja in pomanjkanja izkušenj? Ko se otrok začne spraševati o luči, v kateri vidi svoje najljubše ljudi, jih začne gledati objektivno. Takrat zares sreča ljudi, ki so ga obkrožali v otroštvu, svoje junake. Takrat se podstavek, na katerega so jih postavili, zravna z zemljo in se začne prehod v odraslost.

Spoznanje, da življenje in ljudje v njem morda niso tako nedvomno popolni, kot ste sprva mislili, prihaja z velikim duševnim naporom. Izguba idolov, ki ste jih častili vse življenje in žalovali za tistimi, ki nikoli sploh niso obstajali, zelo boli. Razvrščanje po vaših prepričanjih je poleg tega naporno, saj morate ponovno pregledati svoje celotno življenje in razvrstiti svoja dejanja, s tem, da se vse nakopiči v eno preprosto dejstvo. Ni pravilnega odgovora. Niti se ne motite, niti nimate prav, morda nekatere možnosti obžalujete manj kot druge. Še huje, nimate nikogar, ki bi to težavo rešil, nikogar, ki bi vam povedal, ali imate prav ali ne. To je tableta, ki jo je težko pogoltniti v življenju. V takih trenutkih je zelo lahko pozabiti, da obstajajo ljudje, ki ti lahko pomagajo premagati stisko, ki jo ob tem ali zaradi tega čutiš. Vendar pa ti ljudje še obstajajo, bodisi v obliki posameznikov ali organizacij.

V otroštvu in najstniških letih je treba premagati številne ovire in žalostna resnica je, da jih nekateri nikoli ne preživijo. Soočanje s travmami iz otroštva, pa naj bodo to težave doma ali z vrstniki, včasih tudi hujši in skrajnejši primeri, lahko izčrpava vaše duševno zdravje. To je poudarjeno, ko gre za dvom o vaši morali. Vsaka težava, s katero se sooči otrok, vpliva na njegovo duševno zdravje, dokler se kopičenje obremenitev zaradi teh primerov ne zdi pretežko, da bi jo prenašali sami. Čeprav je res, da v tem prizadevanju niste nikoli sami, je res tudi, da je obdelava tega, kaj ti dogodki pomenijo za vas in kako bodo vplivali na vas, vaša notranja stvar. Če ne spregovorite o svojih stiskah in težavah z zaupanja vredno osebo in pomoči ne iščete aktivno, vas dobri nameni in besede ne morejo doseči. Zato je tako zelo pomembno, da je pogovor o naših čustvih in občutjih del našega vsakdana, začnemo pa se lahko že s preprostim vprašanjem “Kako se počutiš?”.

Morda se vam bo zdelo, da ste brez junakov sami in na koncu svojih moči. A izguba junakov ne pomeni izgubo pomočnikov.
 
Svet ni popoln kraj, vendar ni narejen tako, da vam spodleti. Ne, ljudje okoli vas niso popolni in tudi oni gredo prvič skozi življenje, kar pomeni, da imajo svoje stiske in težave, vendar je pomembno, da ne pozabite, da morate biti vi zase na prvem mestu. Njihove napake niso vaše napake, niso nekaj, kar bi lahko podedovali. Ne boste šli po njihovi poti, če se za to ne odločite. Toda ne glede na to, kako slabe so stvari, pa naj bo to v zgodnjih ali poznih fazah otroštva ali celo v odrasli dobi, ena stvar ostaja zacementirana. Vedno obstaja nekdo, ki vam lahko pomaga, morda tudi zato, ker je preživel vašo situacijo in hoče svojo modrost deliti z vami. Ti ljudje vas nikoli ne bodo odvrnili, niti v vaših bolj temačnih trenutkih. S pomočjo varnostne mreže boste preživeli in s časom preboleli.

Rebecca, 18 let

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč UNICEF-a Slovenija.

Si v stiski?

Različne stiske in stresne položaje doživljamo vsi, v nekaterih primerih pa zaradi prepogostega in intenzivnega stresa ali pa zaradi tega, ker te stiske nihče pravočasno ne opazi in o tem dovolj občutljivo spregovori, te prerastejo v duševne motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč. V najhujših primerih, na žalost prepogosto, pa tudi bolnišnično obravnavo.

Pomembno je, da stiske prepoznamo in nanje ustrezno odreagiramo takoj, ko se pojavijo, oz. čim prej. Pri tem nam lahko pomaga preprosto vprašanje: »Kako se počutiš?«.

Ko stiske ali težav ne zmoremo rešiti sami, ko potrebujemo pogovor in pomoč, se lahko obrnemo na kontakte tukaj.