“Dobra glava in dobro srce sta vedno mogočna kombinacija.” Nelson Mandela

Vsako leto 19. avgusta obeležujemo svetovni dan humanitarnosti v čast tistim, ki delujejo po vsem svetu, da bi pomagali drugim v najzahtevnejših razmerah. Humanitarni_e delavci_ke so pogosto v prvih vrstah kriz, naj gre za odzivanje na naravne nesreče, konflikte ali izredne zdravstvene razmere. Njihov pogum in predanost omogočata, da nešteto ljudi po vsem svetu prejme pomoč, ki jo potrebujejo v času krize. Leta 2023 so globalne humanitarne operacije zagotovile življenjsko pomoč več kot 140 milijonom ljudi. Kako nevarno pa je pravzaprav njihovo delo?

Vsakdanja tveganja

Humanitarni_e delavci_ke velikokrat delujejo v najbolj nestabilnih in nevarnih regijah na svetu. Ne glede na to, ali delajo na vojnih območjih, na predelih, ki so jih prizadele naravne nesreče, ali v regijah, ki jih prizadenejo razsežnosti bolezni, so tveganja ogromna. Soočajo se lahko z grožnjami z vseh strani: oboroženi konflikti, ciljani napadi, ugrabitve, ekstremne vremenske razmere, izbruhi bolezni … Še posebej na vojnih območjih so humanitarni_e delavci_ke vse pogosteje tarče napadov.

Po podatkih Združenih narodov je bilo leto 2023 najbolj smrtonosno leto za humanitarne delavce_ke do sedaj, s stotinami prijavljenih incidentov, vključno z ugrabitvami, poškodbami in smrtnimi primeri. Razlogi za to so različni – nekateri vidijo humanitarne delavce kot grožnjo, drugi kot pogajalsko sredstvo, v nekaterih tragičnih primerih pa kot kolateralno škodo v širšem konfliktu. Letošnje leto bi lahko bilo še slabše.

Psihološki in čustveni pritiski

Nevarnosti humanitarnega dela pa niso samo fizične. Psihološki in čustveni pritisk je lahko prav tako hud. Pritisk, da zagotovijo pomoč v situacijah, kjer so viri omejeni in potrebe ogromne, lahko privede do občutkov nemoči in obupa. Stalna izpostavljenost trpljenju, smrti in uničenju lahko vodi v sočutno utrujenost, izgorelost in posttravmatsko stresno motnjo (PTSM). Mnogi humanitarni_e delavci_ke se med misijami in še dolgo po koncu njih spopadajo s čustvenim bremenom svojih izkušenj. Izolacija, ki pogosto spremlja to delo, lahko te težave še poslabša. Humanitarni_e delavci_ke pogosto delujejo na odročnih območjih, daleč od svojih družin in podpornih mrež, z malo komunikacije z zunanjim svetom.

Zmanjšanje nevarnosti

Da bi zmanjšale nevarnosti, organizacije izvajajo stroge varnostne protokole, vključno z usposabljanjem za varnost, oceno tveganj in načrtovanjem izrednih razmer. Vendar pa so lahko ti ukrepi uspešni le do določene mere, še posebej v nepredvidljivih okoljih. Mednarodna skupnost igra ključno vlogo pri zagovarjanju zaščite humanitarnih delavcev_k. To vključuje spoštovanje mednarodnih zakonov, ki ščitijo humanitarne delavce, in zagotavljanje, da tisti, ki jih napadajo, odgovarjajo za svoja dejanja. Stalen izziv je ustvariti okolje, kjer lahko humanitarni delavci_ke opravljajo svoje naloge brez strahu pred nasiljem.

Svetovni dan humanitarnosti nas opominja na pomembno delo, ki ga opravljajo humanitarni_e delavci_ke, in na nevarnosti, s katerimi se soočajo vsak dan. Naša družbena dolžnost je, da si prizadevamo za zaščito in podporo teh pogumnih posameznikov, ki vsakodnevno nesebično tvegajo svoja življenja za reševanje drugih.