Zakonodajni telesi Evropske unije, evropski parlament in svet, sta decembra lani leto 2022 razglasili za Evropsko leto mladih. Lepo. A žal povprečna mlada oseba tako v Sloveniji kot drugod po Evropi sploh ne ve, da je letos njeno leto. Zakaj se je torej Evropska unija odločila za to potezo, kaj želi z njo doseči in kakšne posledice bomo dejansko občutili mi, mladi?

Za začetek je treba priznati, da Evropska unija, navkljub zelo omejenim pristojnostim v državah članicah, za mlade naredi ogromno. Najsijajnejši biser evropske mladinske politike je nedvomno program šolskih izmenjav Erasmus+. V letu 2020 je imel 3,8 milijardni proračun, v njem je sodelovalo 640.000 mladih, financiral je 126.900 organizacij in podprl 20.400 različnih projektov. Mnogim, ki se zaradi ekonomskih ali drugih okoliščin ne bi morali šolati v tujini, je odprl vrata v svet, poskrbel za večjo povezanost različnih delov unije in povišal kvaliteto evropskega izobraževalnega sistema.

Evidentno je torej, da se Evropska unija zaveda mladinskih problematik in da jih poskuša nasloviti. Z Evropskim letom mladih ima štiri glavne cilje: opozoriti na priložnosti, ki jih zeleni in digitalni prehod prinašata mladim, pomagati mladim, da postanejo aktivni državljani in državljanke, promovirati priložnosti za mlade in vključiti mladinsko perspektivo v politike Unije. To so v tem letu poskušali doseči z raznimi konferencami, dogodki in kampanjami. Vsaka država članica ima tudi nacionalnega koordinatorja projekta, v Sloveniji je to Urad Republike Slovenije za mladino.

Kljub vsemu temu pa se zdi, da Evropska unija enostavno nima moči oziroma pristojnosti, da bi urejala problematike, ki v današnjem času najbolj vplivajo na mlade. To priznava tudi Svet Evropske unije, ko govori o Svetu za izobraževanje, mladino, kulturo in šport. »EU ima omejen neposreden vpliv na področja politik, ki jih pokriva ta sestava Sveta, saj so za ta področja večinoma odgovorne države članice,« so zapisali na svoji spletni strani.

Glavnih težav mladih, kot so stanovanjska kriza, prekarizacija trga dela, rast cen, neizbežen okoljski in podnebni zlom EU s sedanjimi pristojnostmi ne more rešiti, to je še vedno naloga držav članic. Pomembno pa je tudi, da se zavemo, da težave mladih niso omejene samo na njih, temveč zadevajo ljudi vseh starosti. Mladi so tem grožnjam le bolj izpostavljeni, ker si v svojih življenjih še niso mogli zagotoviti varnosti in stabilnosti, šele zdaj iščejo prve službe, vedno več teh je prekarnih. Več časa bodo  morali živeti na planetu, ki mu grozi okoljski zlom.

Teh izzivov mladi ne moremo rešiti sami, potrebujemo veliko širši družbeni konsenz. Potrebno pa je, da se mlade vključi (in da se tudi sami vključimo) v procese odločanja ter to, da vladajoča politika v državi začne dojemati mlade na eni strani kot interesno skupino s specifičnimi interesi, po drugi strani pa tudi kot del splošnega prebivalstva, ki ima enake okvirne interese kot vsi ostali državljani.

Zelo enostaven način vzpostavljanja mladih kot interesne skupine, ki jo politika upošteva, je udeležba na volitvah. Mladi volijo v veliko manjšem številu kot starejši, kar pomeni, da politika interese starejših upošteva nesorazmerno bolj. Poleg tega pa je potrebno, da se čim več mladih aktivistično aktivira, od tega, da se pridružijo kateri izmed organizacij, ki jim je blizu, se pogovarjajo s svojimi vrstniki o aktualnih problematikah, se udeležujejo shodov ali vsaj delijo kakšno objavo na Instagramu.

Dejstvo je, da bo enaindvajseto stoletje čas velikih sprememb, v nasprotnem primeru bo to zadnje stoletje človeške zgodovine. In samo mi, mladi, smo lahko na čelu teh sprememb, ker bomo mi morali živeti v tem svetu najdlje in prav je, da ga začnemo soustvarjati že sedaj. Pojdimo torej volit, protestirat, pozivat. Ker nas bodo vodilni slišali le, če smo glasni.