V novem mesečnem intervjuju, predzadnjem v tem koledarskem letu, gostimo Jožeta Gornika, prejemnika državnega priznanja za kakovostno in uspešno delo v daljšem časovnem obdobju v mladinskem sektorju. Za mlade se zavzema že vse življenje, predvsem je izstopajoč njegov prispevek k prepoznavnosti in vrednotenju neformalnega učenja v okviru Zavoda Nefiks. A Gornik pravi, da njegovo delo v mladinskem sektorju še ni končano. Mladim, ki vstopajo v mladinski sektor, svetuje, naj čim prej začnejo nabirati izkušnje, čim bolje izkoristijo svoje potenciale in spoznajo čim več ljudi.

Kako se je začela vaša pot v mladinskem sektorju? Kaj vas je navdihnilo, da ste se posvetili delu z mladimi?

Moja pot se je začela v Škocjanu na Dolenjskem v okviru župnijskih aktivnosti in spontano nadaljevala pri salezijancih na Rakovniku v Ljubljani, pri Društvu Mladinski ceh. Tam sem tudi razvil projekt Nefiks, kjer sem aktiven še danes v okviru Zavoda Nefiks. Sem del generacije, ki je občutila spremembo sistema v Sloveniji, posledično se je takrat začel intenzivno razvijati tudi mladinski sektor. Ni bilo potrebnega velikega navdiha, saj sem z veseljem soustvarjal aktivnosti za mlade, se sam udeleževal mednarodnih aktivnosti, nekje na poti skozi mladinsko delo spoznal tudi svojo ženo in se skozi Mladinski svet Slovenije tudi nekoliko angažiral na področju zagovorništva. Vse to mi je odprlo številne karierne in druge poti.

Prejeli ste državno priznanje za kakovostno in uspešno delo v daljšem časovnem obdobju v mladinskem sektorju. Kako doživljate to nagrado in kaj vam pomeni?

Upam, da je to nagrada za polživljenjsko in še ne za življenjsko delo, saj mislim, da lahko vseeno še marsikaj prispevam v sektorju. Sem je pa seveda zelo vesel in sem ponosen, da je mogoče z mladinskim delom spreminjati svet na boljše in da to potem prepozna in nagradi tudi ministrstvo.

Kateri projekti ali dosežki v vaši karieri so vam najbolj pri srcu in zakaj?

Nefiks kot celota – projekt, ki mladim ne omogoča le beleženja neformalnih izkušenj in jih spodbuja k temu, ampak jih tudi opolnomoči za prevzemanje odgovornosti. Ponosen pa sem tudi na kar obsežno zbirko publikacij, ki smo jo z drugimi mladinskimi delavci, soavtorji, ustvarili skozi leta. Veseli me, da so projekti, pri katerih sem sodeloval pri nastajanju, kot je Prostovoljec leta na Mladinskem svetu Slovenije, Mladinska akademija na Mladinskem cehu, Mladinski karierni center Vič in internetni natečaj Evropa v šoli prerasli v nekaj, kar je v sektorju splošno prepoznano. Najbolj pa sem ponosen na mlade, ki so prerasli moje mentorstvo in se danes z mano srečujejo kot strokovnjaki na svojih področjih. 

Omenili ste pomembnost dajanja priložnosti mladim, da prevzamejo projekte in se aktivno vključijo. Kako mlade motivirate in spodbujate k prevzemanju odgovornosti?

Ena izmed taktik je tudi, da se človek pravi čas umakne. Da ponudi svoje znanje in sredstva drugim, da kupi kakšno zadevo in jo posodi. Pomembno se mi zdi, da imamo didaktične materiale, pripomočke za moderacijo, računalniško in drugo IT opremo, ki si jo mladi in organizacije lahko izposodijo, preizkusijo in ugotovijo, kako so s tem lahko ustvarjalni. Pa seveda s tem, da jih vključim v pripravo priročnikov – zapisan “know-how” je še vedno zelo pomemben tako za bralce kakor tudi za ustvarjalce. Velika motivacija so tudi uspehi, ki jih lahko mladim pokažeš, da imajo tudi oni lahko nekaj oprijemljivega. 

Se vam zdi, da se mladim danes daje dovolj priložnosti za sodelovanje v projektih in organizacijah? Kaj bi se lahko izboljšalo na tem področju?

Priložnosti je dovolj – bolj je na mestu vprašanje, kako se te v času, ko smo zbombardirani z informacijami z vseh strani, lahko med mladimi predstavijo. Pa tudi, kako so sami mladi v aktivnostih, kjer kar naenkrat lahko pokažejo svojo ustvarjalnost in osebnost, sploh še sposobni dlje časa sodelovati. Ena od rešitev bi bila zagotovo boljša povezanost s šolami, na način, da bi tudi pedagoški delavci poznali in cenili mladinsko delo ter mlade usmerjali vanj. Predvsem bi potrebovali mikro financiranje – da bi imeli za mlade na voljo denar, da bi šli po dobro opravljenem projektu lahko skupaj vsaj na pico.

Kaj bi svetovali mladim, ki si želijo delovati v mladinskem sektorju ali postati vodje projektov? Kateri nasvet bi bil po vaših izkušnjah najpomembnejši?

Jaz mislim, da bi morali iti po teoriji treh č-jev: čim prej, čim več, čim bolje. Čim prej začeti prostovoljno delati v eni od nevladnih organizacij in prevzemati odgovorne naloge. Čim več ljudi spoznati in si ustvariti dobro socialno mrežo, ki ti lahko koristi predvsem kasneje v življenju. Čim bolje izkoristiti svoj potencial, ki ga imajo na voljo, tako ali drugače. Nasvet bi bil samo še eden: ne obupajte prehitro.

Kako lahko širša skupnost oziroma družba bolj podpre mladinsko delo, organizacije za mlade in mladinske organizacije?

Predvsem z vidika financiranja in prostorov za mlade se da še veliko narediti. In tukaj ne govorimo o takih vsotah kot za šport in kulturo, ampak bolj za podporo majhnim projektom, ki rabijo denar za sladoled za prostovoljce, nakup barv za grafitiranje, opremo za snemanje video, prostor za treninge ali recimo studio za montažo.

Kateri trendi in spremembe opažate v mladinskem sektorju zadnja leta? Kako se mladinski sektor spreminja in kaj bi bilo po vašem mnenju še treba izboljšati?

Trendi gredo v smer, da se mladi zadržujejo v nakupovalnih centrih, ki so že zdavnaj ugotovili, da mlade privabijo z nagradami, igricami, prostorom za druženje. Dobro bi bilo doseči, da bi bilo praznovanje rojstnega dne v mladinskem centru med mladimi bolj zaželeno kot recimo v potrošniškem zabavišču. Mladi rabijo izzive, prostor za kreativnost in pa predvsem svobodo. Predvsem bi rabili za mladinska društva manj birokracije, manj ovir pri nekem projektnem delu in več financ za pobude mladih – da bi lahko ustvarili sami pogoje za nova delovna mesta in podobno.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Se pripravljate na nove projekte ali sodelovanja v mladinskem sektorju?

Trenutno se pripravljamo na krizo, ki prihaja in ki bo za mlade spet pomenila obdobje negotovosti. Težava, ki jo nihče ne naslavlja dovolj, so prekarne službe, ki jih po eni strani podpira tudi nevladni sektor, ker brez tega ne bi preživel. Vsekakor bom v prihodnosti spodbudil pisanje še kakšnega priročnika na teme, ki mlade zadevajo danes. Upam, da bomo lahko skupaj s sodelavci Zavoda Nefiks pomagali pri razvoju prostorov za mlade, kamor bodo mladi zares prihajali, in jih podpirali, da bodo svoje potenciale znali unovčiti sebi in družbi v prid. Kot rečeno, mladinsko delo spreminja svet na boljše, če seveda to dopustimo.