Decembrski intervju je tu. Tokrat smo se pogovarjali z Mitjem Černkom, psihologom in soustanoviteljem Inštituta za aplikativne znanosti Maribor. Mitja že vrsto let raziskuje odnose, izobraževalne inovacije in psihološko prožnost. V intervjuju je spregovoril o svoji poklicni poti, izzivih mladih ter pomembnosti sočutnega jezika in ustvarjanja podpornih skupnosti.

Mitja, po poklicu ste psiholog. Kateri so bili ključni trenutki v vašem življenju, ki so vas usmerili na pot psihologije?

Poklic psihologije mi predstavlja pomembno izhodišče, vendar me je izobraževalna pot peljala skozi raznolika področja. Trenutno se posvečam predvsem podatkovni znanosti in izobraževanjem, vendar še vedno sledim rdeči niti raziskovanja in podpiranja razvoja posameznikov, odnosov in skupnosti.

Prvi trenutek, kjer sem začel razmišljati o psihologiji, je bil, ko sem izvedel za fenomen zavestnega sanjanja. To je predstavljalo prvi uvid o tem, da naš um skriva veliko več potencialov in zmogljivosti, kot se zdi na prvi pogled. Druga prelomna točka je nastopila s spoznanjem, da so ravno psihološki in odnosni dejavniki pogosto ključ do uspeha in hkrati sprožilec mnogih katastrof, tako na osebni, kot na družbeni ravni.

Poleg tega je pri izbiranju med fiziko in psihologijo naposled pretehtalo še to, da sem v kulturi zaznaval primanjkljaj razumevanja in naslavljanja globljih psiholoških in odnosnih dejavnikov pri osmišljanju in naslavljanju mnogih kriz, s katerimi se soočamo. Čeprav je prepoznava širših družbenih, kulturnih in geopolitičnih realnosti izjemno pomembna, mi je izbiro med psihologijo in »širšimi« disciplinami, kot so sociologija ali antropologija, olajšalo spoznanje, da smo na koncu vedno soočeni z osebno odločitvijo o tem, kakšno držo bomo zavzeli v svojem življenju in nenazadnje zagotovili, da naše družbeno odgovorno udejstvovanje ne bo iztrošilo osebnega blagostanja.

Kot soustanovitelj Inštituta za aplikativne znanosti Maribor ste vpeti v razvoj inovativnih učnih okolij. Kako bi opisali vašo vizijo izobraževanja v prihodnosti?

Čeprav se s facilitacijo učnih in skupinskih procesov ukvarjam že od leta2012, me vsakič znova preseneča potencial za porajanje spoznanj, spletanje odnosov in omogočanje preobrazb, ki se lahko uresniči, če uspemo ustvariti prave podporne pogoje. Podobno kot voda zamrzne ali zavre glede na temperaturo in pritisk okolja, v katerem se znajde, se v nas kot posameznikih in skupinah porodijo različna stanja in dinamike glede na kontekst, v katerem se nahajamo.

Kot obetavno smer prihodnosti izobraževanja bi rad izpostavil vizijo, ki jo razvija Zachary Stein, o nadgradnji centraliziranih, starostno segregiranih in vsebinsko izoliranih institucij v dinamična omrežja učnih stičišč v stiku s potrebami in znanju v lokalnih skupnostih, ki so hkrati integrirana s podobnimi centri v regiji in po svetu. Kot analogijo lahko vzamemo »torrenting« sistem izmenjave znanja, ki omogoča povezovanje ljudi, ki imajo določeno znanje (in so ga pripravljeni deliti), s tistimi, ki to znanje potrebujejo. Tak sistem bi lahko učinkovito podprl raznolike učne potrebe in procese. Raziskovanja obstoječe zakladnice človeškega znanja se lahko bistveno izboljša in poglobi s pomočjo ciljno prilagojenih velikih jezikovnih modelov, ki se lahko na pogovorni način odzivajo na naša vprašanja in potrebe.

Vloga izobraževalcev v tej viziji lahko tako postane bolj mentorska, facilitacijska in vzgojna z odgovornostjo za spodbujanje radovednosti in prosocialnosti v učnih skupinah, za spremljanje osebnih razvojnih procesov učencev in za podporo raziskovanja vprašanj, ki se porajajo tekom samo-usmerjanih učnih procesov. Prihranki večje učinkovitost na račun usvajanja konceptualnega znanja bi lahko sprostili več pozornosti za karakterni razvoj in razjasnjevanje osebnih vrednot, ciljev in načrtov. V vsakem primeru bi se ta izobraževalna načela morala prilagoditi lokalnim kontekstom v procesu soustvarjanja učencev in izobraževalcev kot celote in ne vsiliti od zgoraj navzdol z učenci, postavljenimi v vlogo pasivnih sprejemnikov zapovedanih vsebin.

Psihologija zahteva globoko empatijo in razumevanje. Kako ohranjate ravnovesje med strokovnim in osebnim vidikom pri delu z ljudmi?

Carl Rogers je opazil, da je to, kar je najbolj osebno, pogosto hkrati najbolj univerzalno. Pomembno je, da se ne pustimo zaslepiti ideji, da so težave in pomanjkljivosti, s katerimi se soočamo, edinstveno naše in da ima večina ljudi svoje življenje bistveno bolj urejeno in pod nadzorom. Kot začetek se je koristno vračati k jasnemu zavedanju o tem, kaj je in kaj ni naša vloga in zakaj nam je pomembna (strokovni vidik) ter umeščanje tega v širši kontekst drugih domen našega življenja in vidikov naše identitete (osebni vidik). To v praksi pomeni, da tekom izpolnjevanja svojih strokovnih odgovornosti ne zanemarjamo svojega osebnega blagostanja in da si vzamemo svobodo pri vnašanju osebnih vrednot in načel v način izpolnjevanja svojih dolžnosti na sebi edinstven stil. Tudi pri drugih hitro začutimo razliko, ko z nami vstopajo v odnos s temelja pristnosti in ljubezni do svojega poklica (npr. prijazna blagajničarka, predana učiteljica ali srčna zdravnica).

Vaši projekti vključujejo tudi delo z mladimi. Kako gledate na izzive, s katerimi se danes soočajo mladi, in kako jim lahko vaša znanja pomagajo pri soočanju z njimi?

Margaret Mead je razvila idejo »pre-figurativnih kultur« za opisovanje situacij, ko se svet neke družbe spreminja tako hitro, da izkušnje starejših generacij postajajo vedno težje prenosljive na izzive, s katerimi se družba sooča, oziroma v skrajnih primerih celo prispevajo k ohranjanju temeljnih izvorov teh kriz. V takšnih razmerjih se tok izobraževanja in medgeneracijskega prenosa pogostno začne obračati, saj mladi bolje razumejo in navigirajo skozi nove resničnosti, tehnologije in družbene trende.

Mladi so tako poleg običajnih izzivov odraščanja soočeni še z dodatnimi izzivi povezanimi z osmišljanjem in odzivanjem na te korenite spremembe in prevzemanjem odgovornosti za to, katere vidike obstoječih sistemov ohraniti in nadgrajevati, katere pa spustiti in razgraditi (kar starejšim pogosto ni tako pomembno, saj s tem povezanih posledic ne bodo neposredno doživljali sami).

Ob vsem tem pa so mlajše generacije bolj dovzetne za evolucijska neskladja – za situacije, v katerih spremembe življenjskega okolja sprožijo pogosto pogubne odzive, ki izvirajo iz naše evolucijsko pogojene narave (recimo izkrivljanje samopodobe v odziv na digitalne filtre in družbena omrežja ali odvisnost od hrane zasičene s sladkorjem, maščobo in soli).

Kot velik izziv povezan z edinstvenimi izzivi časov, v katerih živimo, bi izpostavil še soočanje s krizo smisla, kot jo poglobljeno izpostavlja John Vervaeke, oziroma še širše z meta-krizo, kot jo pojmuje Daniel Schmachtenberger. Veliko izzivov, s katerimi se trenutno soočamo (od podnebnega segrevanja, izgube biodiverzitete, preseganja mej planetarnih zmogljivosti, družbene polarizacije, geopolitičnih konfliktov in drugih eksistencialnih tveganj), izvira iz skupnega prepleta globljih izvorov. Ozkogledno in izolirano naslavljanje posameznih težav praviloma vodi do nepričakovanih negativnih stranskih učinkov v drugih pomembnih domenah (npr. poenostavljeno »reševanje« lakote s pomočjo povečevanja umetnih gnojil prispeva k porajanju mrtvih con v morjih, kamor se ta gnojila izpirajo).

Z vidika znanja, ki lahko predstavlja dragoceno izhodišče za soočanje s temi izzivi, bi za začetek izpostavil sintezo pristopov psihološke prožnosti in odnosne navezanosti, ki jo trenutno imenujem »uglašena suverenost« – zmožnost za uresničevanje svojih ciljev na način, ki hkrati prispeva k blagostanju širše celote. Pri tem vidik suverenosti predstavlja zmogljivost, da ostajamo v stiku s svojimi potrebami in vrednotami, da na podlagi tega oblikujemo jasne in osebno pomembne cilje in da svoj tok vedenja usmerjamo z ustvarjalno odpornostjo na notranje in zunanje ovire, ki se porodijo na poti. Vidik uglašenosti pa predstavlja zmogljivost, da navezujemo pristne odnose z bitji okoli sebe, da pri svojih ciljih in odločitvah upoštevamo tudi njihove potrebe in blagostanje in nenazadnje, da z njimi sodelujemo v sklopu širših skupin in prizadevanj.

Izpostavil bi še model človeških vrednot Shalom Schwartza, univerzalnih karakternih vrlin Martin Seligmana s sodelavci, posodobljene verzije stoicizma Donald Robertsona in načel prosocialnega procesa David Sloan Wilsona.

V vaših projektih pogosto izpostavljate pomembnost razvijanja dobrih samo-negovalnih navad in sočutnih odnosov. Kako lahko mladi te prakse vpeljejo v svoje vsakodnevno življenje?

Proces odraščanja predstavlja prevzemanje odgovornosti za lasten razvoj, vzgojo in blagostanje – postati odrasel na nek način pomeni postati sam sebi dober starš. Če smo tekom otroštva imeli srečo, so nam starši in širša skupnost uspeli privzgojiti dobre navade, ki služijo kot temelj našega fizičnega, duševnega in odnosnega blagostanja, vendar v vsakem primeru, nenazadnje takrat, ko začnemo s samostojnim življenjem, postanemo sami odgovorni za ohranjanje ali dograjevanje teh temeljnih miselnih, vedenjskih in odnosnih vzorcev. Na srečo različne oblike travmatiziranosti in družbene prikrajšanosti ne vplivajo enako na vse ljudi, pri čemer lahko z razvijanjem relevantnih veščin, miselnosti in karakternih vrlin v veliki meri presežemo vlogo naključja, genetike in izhodiščne vzgoje.

V prvi vrsti se mi zdi pomembno, da mlade tekom odraščanja podpremo pri razvijanju temeljne ljubezni do sebe in pri zavestnem oblikovanju ponotranjene predstave notranjega starša ali vodnika, s katerim se lahko posvetujejo, ko to potrebujejo. Ta vidik predstavlja zametek procesa, ki nas začne mamiti v to, kar je dobro za nas in za ljubljene v dolgoročnem smislu, ne le v to, kar paše ali je zanimivo na kratki rok. Pri tem je pogosto spregledana ključna vloga stremljenja. Ljudje imamo edinstveno zmogljivost, da si oblikujemo predstavo o tem, kdo želimo postati, in da na tej podlagi začnemo zavestno usmerjati svoj evolucijski proces.

Ta proces lahko na praktičen način podpremo s procesi, kot je ustvarjanje svojega »kompasa življenja« – razjasnjevanja domen, ki si jih želimo razviti (npr. zdravje, družina, dom, prijateljstvo, izobrazba, kariera, aktivno državljanstvo, zabava…), znotraj katerih lahko izberemo vrednote in ozavestimo potrebe, na podlagi katerih lahko naposled oblikujemo cilje, ki nas resnično navdihujejo. Občasno posodabljanje svojega kompasa življenja koristi v situacijah, ko se znajdemo pred prelomnimi trenutki in odločitvami in tekom vsakodnevnega življenja, ko potrebujemo magnet motivacije za premostitev ovir, neuspehov in negotovosti.

Kot član uredniškega odbora publikacije “Sočutni jezik med mladimi: Povezovanje vlade, znanosti in stroke v iskanju odzivov na sovražni govor” naslavljate temo sovražnega govora z nove perspektive. Kako je projekt nastal in zakaj je pomemben?

Jezik, ki ga uporabljamo, je izjemno pomemben tako kot orodje za osmišljanje sveta, sebe in drugih, kot tudi za sporazumevanje v bolj ali manj javnih kontekstih, kjer se oblikuje in razvija polje razpoložljivih odzivov na neko situacijo. Če za primer vzamemo frazo »sovražni govor«, lahko ta pogosto vzbudi določeno stopnjo defenzivnosti ali napadalnosti, odvisno od tega, na kateri strani obtožbe se znajdemo. Tudi fraza »strpna komunikacija« morda na prvi pogled predstavlja izboljšavo v smislu razjasnjevanja pozitivne vizije o želenih oblikah sporazumevanja, vendar poraja asociacije trpljenja in toleriranja drugačnosti s stisnjenimi zobmi.

Projekt »Sočutni jezik med mladimi« predstavlja poskus odkrivanja in razvijanja novega načina za odzivanje na sovražni govor in družbeno polarizacijo na podlagi razjasnjevanja in spodbujanja veščin, vrlin in kulturnih »mikro-klim«, ki omogočajo porajanje bolj sodelovalnih, radovednih, sočutnih in prosocialnih odnosov.

Projekt predstavlja nadaljevanje predhodnih publikacij Urada Republike Slovenije za mladino, ki so se osredotočale na prepoznavanje in preprečevanje sovražnega govora. Nova publikacija je zasnovana kot bogata zakladnica uvidov, priporočil in pristopov z vladnega, znanstveno-strokovnega in civilnega sektorja. Morda še pomembneje predstavlja izhodišče za poglobljene pogovore in raziskovanja, saj bo v svet pospremljena tudi s serijo dogodkov po različnih regijah Slovenije. S tem želimo mlade in ljudi, ki delajo z mladimi, podpreti pri pristnem, radovednem in sočutnem naslavljanju pomembnih in pogosto občutljivih tem, brez da se pogovori iztirijo, (samo)cenzurirajo ali izjalovijo v lažnem konsenzu. Naš namen s temi podpornimi dogodki je, da pomagamo idejam in priporočilom iz publikacije, da zaživijo v vsakodnevni praksi in življenju mladih in ljudi, ki delajo z mladimi.

Kakšen je bil vaš prispevek k tej publikaciji?

Moje sodelovanje z URSM se je začelo z zasnovo in izvedbo dogodkov povezanih s predhodno publikacijo »Zaznamki: Priročnik za boj proti sovražnemu govoru na spletu z izobraževanjem o človekovih pravicah«. Tekom facilitacije dogodkov v kontekstu te publikacije se je na podlagi izkušenj, potreb in odzivov udeležencev začela izrisovati ideja za pozitivno preokvirjanje tematike sovražnega govora, kar so na Uradu prepoznali in podprli, za kar sem izjemno hvaležen. Kot eden izmed urednikov publikacije »Sočutni jezik med mladimi« sem bil odgovoren predvsem za vabila avtorjem iz znanstveno-strokovnega sektorja in pregled njihovih prispevkov. Hkrati pa sem imel priložnost k publikaciji prispevati kot še avtor dveh prispevkov in soavtor tretjega.

Prvi prispevek predstavlja pregled obstoječe literature o (krepitvi) prosocialnosti med mladimi, kjer sem s pomočjo odprto-kodne bibliografske zbirke OpenAlex, orodij za omrežne analize in velikih jezikovnih modelov približno 4,000 člankov povzel v 9 vsebinskih sklopov. Drugi prispevek predstavlja sintezo dveh izmed bolj obetavnih in v praksi preverjenih pristopov – obnovitvene pravičnosti in prosocialnega procesa. Tretji prispevek pa je nastal v sodelovanju z Alenko Oblak, ki predstavlja eno izmed temeljnih sodelovalnih metod »Art of Hosting« pristopa – metodo Kroga.

Kakšne učinke pričakujete, da bo izdaja te publikacije imela v mladinskem sektorju?

Eden izmed naših ciljev z izdajo in predstavitvijo te publikacije je, da v obstoječ dialog o sovražnem govoru (in družbeni polarizaciji) vnesemo nekaj vrednot, ki pogosto niso dovolj zastopane, kot so recimo radovednost, sočutje, soustvarjalnost in nenazadnje tudi igrivost. Eden večjih izzivov, s katerimi se kot posamezniki in družba še vedno ne znamo dobro soočati je usklajevanje in sobivanje raznolikih in na prvi pogled nasprotujočih vrednot. To je na primer razvidno v »demonizaciji« bodisi levih, bodisi desnih političnih usmeritev s predpostavko, da je ena stran boljša od druge. Namesto tega nas zanima raziskovanje načinov za podpiranje vzajemnega razumevanja in sprejemanja temeljnih vrednot, za katere se izhodiščno nasprotujoče strani zavzemajo in soustvarjanje načinov za naslavljanje raznolikih potreb v danem kontekstu priložnosti, omejitev in razpoložljivih sredstev.

Učinek sočutja in prijaznosti je pogosto še večji, če se iskreno izrazi v odziv na sovražnost, nesramnost ali napadalnost. Vojn ni mogoče dokončno zmagati z nasiljem, temveč zgolj z vzpostavljanjem pravičnega miru. Na podoben način se sovraštvo ne pomiri z zatiranjem, izločanjem in sramotenjem, temveč s transformacijo sovražnosti, ogroženosti in preventivnega proti-napadanja v radovedno in spoštljivo nevtralnost, vzajemno koristno sodelovanje in v morda celo zametke prijateljstva.

Nenazadnje želimo s serijo dogodkov ustvariti prostore, kjer se lahko relevantni deležniki na področju mladinskega dela (npr. nevladne organizacije, mladinski centri ali druge institucije s programi za mlade) še bolje spoznajo, uskladijo pri zasnovi in izvajanju svojih projektov ter navežejo dodatne stike s proaktivnimi in prosocialnimi predstavniki mladih.

Kako bi opisali vlogo sočutne komunikacije pri krepitvi blagostanja mladih?

Odnos, ki ga zavzemamo do drugih, je tesno prepleten z odnosom, ki ga zavzemamo do sebe. Razvijanje radovednega, sočutnega, spoštljivega in sodelovalnega odnosa z drugimi je močno prepleteno z razvijanjem globljega samozavedanja, sprejemanja samega sebe in ozaveščanjem lastnih vrednot in potreb. Za razvijanje zdravega odnosa do sebe so potrebne formativne izkušnje v odnosu z osebo, ki ima te vrline že razvite in do nas zavzema ljubeč in negujoč odnos. Na srečo so lahko te izkušnje pod pravimi pogoji razmeroma preproste – večina se nas lahko spomni bežnih, a pomembnih izkušenj v odnosu z učitelji, sorodniki, ali prijatelji, ko je nekdo v nas recimo prepoznal in spodbudil razvoj potenciala, katerega se sami še nismo zavedali. Te izkušnje predstavljajo dragocena semena, ki lahko z dovolj zavestne pozornosti in udejstvovanja vzklijejo v stabilne karakterne vrline.

Eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki usmerja naš razvojni proces, je zavestna izbira in oblikovanje okolja, v katerem bivamo. Vsi procesi zavestnega osebnega razvoja so veliko lažji in bolj trajnostni, če potekajo v kontekstu sočutnih stikov, vzajemno podpornih prijateljstev in skupnosti, kjer lahko vstopamo v pristne mentorske odnose tako s perspektive učenca kot učitelja. Razvijanje sočutne komunikacije igra ključno vlogo tudi pri razvijanju podpornih sistemov, na katere se lahko opremo, ko to potrebujemo, in pri prepoznavanju stisk in konfliktov, preden eskalirajo do stopnje, kjer je potrebna intenzivna strokovna podpora ali intervencija s strani (zunanjih) avtoritet. Razvijanje gostih omrežij sočutnih odnosov predstavlja pomemben zaščitni dejavnik pri nevtraliziranju antisocialnih teženj, ki pogosto prispevajo nasilnim zločinom iz sovraštva, kot so npr. morilski pohodi.

Kako lahko mladinske organizacije in mladinski delavci prispevajo k bolj sočutnim odnosom in načinom sporazumevanja med mladimi?

V prvi vrsti se mi zdi pomembno, da se strokovnjake, ki delajo z mladimi, spodbudi in podpre pri osebnem razvoju, saj se mladi v največji meri učijo od tega, kdo smo, kaj delamo, kako se odzivamo in v najmanjši meri od tega, kar govorimo. Pri tem izjemno uporabno izhodišče predstavljajo pristopi, kot so uglašena suverenost, nenasilna komunikacija, obnovitvena pravičnost in »Art of Hosting«.

Pomemben in pogosto spregledan vidik se mi zdi, da kot osebe, ki nosimo določeno stopnjo avtoritete, v odnos s skupinami vstopamo z globoko stopnjo radovednosti, dojemljivosti in skrbi za celoto. Če želimo ustvarjati pogoje, ki omogočajo razvoj sočutja, radovednosti, sprejemanja in spoštovanja (in se izogniti bolj ali manj očitemu vsiljevanju lastnih prepričanj in vrednot), je potrebno prepoznati, izpostaviti in podpreti integracijo vseh vrednot in potreb, ki so prisotne v dani skupini, ne le tistih, ki se skladajo z našimi osebnimi. Z obsojanjem, sramotenjem in izločanjem vedenja, ki ga dojemamo kot nepomembnega ali sovražnega, problem samo stopnjujemo, dvigujemo napetost, krepimo polarizacijo in potiskamo ljudi v odnose s sebi bolj podobnimi. Hkrati pa je pomembno, da kot odrasli ali avtoritete v skupini prepoznamo dinamike, ki predstavljajo zametke psihološkega, odnosnega, ali celo fizičnega nasilja in se nanje odzovemo z zaščitnimi in obnovitvenimi ukrepi.

Mladinski sektor predstavlja edinstven kontekst, v katerem se lahko različne generacije srečajo v procesih, ki so v veliki meri soustvarjeni – kjer se od mladih ne pričakuje, da bodo sledili tirnicam, ki so jih za njih pripravili odrasli, in kjer se od odraslih ne pričakuje, da poznajo vse odgovore in prevzemajo izključno odgovornost za varnost in red. V mladinskem sektorju se lahko tvorno naslovi tudi fenomen »generacijske amnezije« oziroma prelomov v medgeneracijskem prenosu ključnih znanj in izkušenj. Brez ustreznega medgeneracijskega prenosa se lahko znajdemo v situaciji, kjer ima mlajša generacija obstoječe infrastrukture za samoumevne, nesmiselne ali še huje za nespremenljive brez razumevanja tega, kako so bile ustvarjene in kako jih po potrebi prilagajati. V tem sektorju se nahaja tudi izjemen potencial za inoviranje demokratičnih praks v digitalni dobi, kot na primer raziskuje odprto-kodna knjiga (bivše) Tajvanske digitalne ministrice Audrey Tang (plurality.net).

Kako vidite vlogo znanosti, predvsem psihologije, pri oblikovanju boljše prihodnosti za mlade?

Optimalen razvoj vsakega bitja se lahko odvija zgolj znotraj določenega razpona pogojev, ki izhaja iz njegove evolucijsko pogojene narave. Ljudje recimo med drugim (predvsem v mladosti) potrebujemo ljubeč in negujoč stik z drugimi, priložnosti za raziskovanje in oblikovanje svoje identitete in razvijanje osebno pomembnih in družbeno koristnih sposobnosti. Kontekstualna vedenjska znanost v kombinaciji s sodobnim razumevanjem razširjenih evolucijskih procesov ponuja priložnost za boljše prepoznavanje in oblikovanje teh razvojih pogojev. Na osebni ravni to znanje omogoča zavestno usmerjanje lastnega razvojnega procesa v smislu oblikovanja znanja, navad, miselnosti, socialnih vlog in telesnih zmogljivosti. Na družbeni ravni pa nas ti pristopi opolnomočajo za bolj učinkovito in vključujoče soustvarjanje evolucijskih procesov, ki se odvijajo v naših organizacijah in skupnostih.

Uporabna se mi zdijo tudi sodobna spoznanja o občutku smisla v življenju, ki veliki meri izhaja iz dejavnikov, kot so koherentnost (svetovni nazor, ki osmišlja naša življenja in svet, v katerem živimo), namen (jasen občutek smeri in navdihujočih ciljev), pripadnost (izpolnjevanje vlog v skupnostih in prizadevanjih, ki presegajo našo osebno korist) in signifikantnost (osebno in družbeno vrednotenje lastnega delovanja kot dragocenega in koristnega). Iz sodobnih spoznanj psihološke znanosti črpam veliko upanja in navdiha, saj vedno bolj jasno razumemo in v praksi vedno bolj zanesljivo potrjujemo splete veščin, ki se jih lahko priučimo in ki merljivo prispevajo k osebnemu blagostanju in kvaliteti odnosov. Primer takšnega spleta veščin so komplementarni psihološki in odnosni procesi v domenah pozornosti, zavedanja, čustev, misli, motivacije in vedenja, ki skupaj tvorijo uglašeno suverenost.

Kakšno sporočilo imate za mlade, ki želijo razvijati svoje potenciale in prispevati k boljšemu svetu?

Pomembno se mi zdi izpostaviti vlogo modrosti, razumljene kot krovne vrline, ki združuje vse druge. Trenutno se veliko opeva inteligentnost (tako kognitivno kot umetno), vendar se veliko manj pozornosti posveča razumnosti (zmogljivosti za učinkovito usmerjanje in razvijanje svojih neizogibno omejenih intelektualnih zmogljivosti in sredstev), še manj pa modrosti, na katero nakazuje Schumacher z opazko, da lahko vsak inteligenten bedak stvari naredi večje, kompleksnejše in nasilnejše, vendar je potreben kanček genialnosti – in veliko poguma – za premik v nasprotno smer.

Sadovi dela in ustvarjalnosti prejšnjih generacij (kot tudi obeti naših potomcev), se lahko hitro uničijo tekom ekonomskih, informacijskih, kulturnih in kinetičnih vojn, katerim bi se morda lahko izognili z malo več modrosti in sočutja. Moč človeštva ne izvira le iz briljantne genialnosti posameznikov, temveč predvsem iz usklajenega sodelovanja skupnosti. Kot opozarja Schmachtenberger: ker je tehnologija razširila in okrepila moč naših izbir do stopnje, ki spominja na moč bogov, potrebujemo nekaj, kar spominja na ljubezen in modrost bogov, če se želimo izogniti samo-uničenju.

Soustvarjanje zgodbe življenja je zmogljivost, pravica in odgovornost, ki nam je nihče ne more odtujiti. Resničnost, v kateri živimo, se spleta iz vsote posameznih odločitev, ki jih sprejemamo s trenutka v trenutek. Zato je pomembno, da se po najboljših močeh in z ljubeznijo posvetimo svojim vsakodnevnim podvigom, z začetkom pri sebi, pri najmanjših in pri najbolj preprostih stvareh.