Modna industrija predstavlja velik problem, o katerem se govori premalo. Je ena največjih onesnaževalk na svetu in je vir družbene ter okoljske škode. Vse bolj priljubljena, predvsem med mladimi, pa postaja tako imenovana hitra moda. Izraz za oblačila slabše kakovosti, ki se prodajajo po nizki ceni. Je velika grožnja človekovim pravicam in ohranjanju okolja.

Vsako leto zavržemo več kot 90 milijonov oblačil. Tekstilna industrija velja za največji porabnik energije ter proizvajalca toplogrednih plinov, ki segrevajo zemljo. Velik problem je tudi odlaganje neobdelanih kemikalij v reke, ki vodijo v njihovo onesnaženost. To pa pomeni krčenje življenjskega prostora živali in pomanjkanje pitne vode.

Večinoma za vsakim narejenim kosom oblačila stoji človek iz držav v razvoju ali manj razvitih držav, pri čemer gre za poceni delovno silo, ki dela v suženjskih razmerah. Zaradi slabih oz. neobstoječih zakonov o delu so prisiljeni delati kar 100 ur na teden za plačilo, ki je veliko pod minimalnim. Delo opravljajo v temnih prostorih brez prezračevanja in ustreznih higienskih razmer. So brez pokojninske in delovne dobe, pravice do odmorov za malico nimajo. Prav tako hitra moda poudarja neenakost spolov.

V tej industriji je kar 85 % delavk žensk. Te so pogosto zlorabljene na delu, prisiljene v molk ter deležne nasilja. Poleg tega so k delu velikokrat prisiljeni tudi otroci, ki jim je kršena pravica do izobrazbe. Tako delo škoduje njihovemu razvoju in ima gromozanske posledice v nadaljnjem življenju. Nekateri opravljajo tudi dela v proizvodnji s škodljivimi kemikalijami, ki ogrožajo njihovo zdravje in pogosto vodijo v bruhanje, opekline, rak in druge bolezni.

Žal se veliko ljudi vsega zgoraj naštetega ne zaveda in ne naredi nič, da bi to situacijo izboljšalo. Najbolj žalostno pa je, da vodje blagovnih znamk ter vlade to dopuščajo. V interesu jim je namreč velik dobiček.

A s težavami se je vedno moč spoprijeti, če je le prisotna volja. Pred nakupom se je treba pozanimati o izvoru. Treba je postaviti kakovost pred količino in kupovati oblačila znamk, ki delujejo trajnostno in skrbijo za svoje delavce. Vsak kos nosimo čim dlje, po uporabi ga podarimo, prodamo ali zamenjamo.

Naj bo 75. leto sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic leto sprememb. Leto, v katerem bo prav vsak od nas pripomogel k varovanju planeta, ki mu rečemo dom, ter čas, v katerem bomo vsi – ne glede na raso, spol, vero ali kraj, od koder prihajamo, enakopravni. Potrebno je ozaveščanje ljudi in izvedba rešitev, saj nam bo v nasprotnem primeru Zemlja to vrnila.

Zapisala 16-letna Tara, prostovoljka UNICEF-a Slovenija

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč UNICEF-a Slovenija.

Zapis je nastal v okviru projekta Na meni je!, ki ga sofinancira Urad za mladino v okviru prizadevanj za spodbujanje participacije med mladimi. Besedilo ne izraža stališča Urada za mladino.