Povprašali smo, kakšen odnos imajo mladi do ekološko pridelane hrane in kaj so ovire, da je ne kupujejo še več.

Slovenska vlada ekološko kmetijstvo definira kot »obliko kmetovanja, kjer se celostno dopolnjujeta rastlinska pridelava in reja živali in s tem sledenje naravnim metodam in kroženju snovi v naravi. Ob pridelavi visoko kakovostne in varne hrane ekološko kmetijstvo pomeni trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri ter uveljavljanje načela dobrobiti živali.« Obrati, ki se ukvarjajo s pridelavo ekološke hrane so strogo nadzirani s strani pristojnih služb, potrebni pa so tudi mnogi certifikati in potrdila. Država z različnimi ukrepi tudi podpira ekološke kmete, ki imajo zaradi višjih standardov pridelave živil seveda tudi višje stroške. Očitno pa je ta podpora uspešna, saj se vedno več kmetij ukvarja z ekološko pridelavo hrane. »Dosedanje vstopanje ekoloških kmetij v kontrolo in povečanje ekoloških površin predstavlja stalno rast, kar se pričakuje tudi v prihodnosti. Še vedno pa se kaže nujna potreba po večjih količinah pridelkov, organiziranem nastopanju na tržišču ter ozaveščanju potrošnikov in tudi pridelovalcev.«

Ekološka hrana ima mnoge prednosti pred običajno. Ena je na primer, da mora biti pridelana v lokalnem okolju. »Ekološka hrana je pridelana v lokalnem okolju, kar zelo zmanjša emisije, ki nastanejo pri prevažanju hrane, na splošno z nakupom ekološke hrane podpiraš okolje, katerem živiš, okoliške kmete, gospodarstvo. Hrana je prav tako na splošno boljša, saj mine manj časa od takrat, ko je pridelana, pa do časa, ko se znajde na tvojem krožniku. Tudi veš, iz kje je ta hrana prišla, kar je težje storiti, če hrana prihaja iz drugega konca sveta. In če je slučajno kaj narobe, lažje najdeš izvor in rešiš problem in najdeš morebitne odgovorne«, pove študentka, ki se ji zdi ekološko pridelana hrana pomembna.

Je pa dejstvo, da ekološko pridelana hrana ni vedno in vsem dostopna. Ena največjih ovir je cena, ki je, dražji pridelavi primerno, višja. »Jaz kot mlada oseba si ne morem privoščiti ekološke hrane, ki je dvakrat dražja kot običajna, veliko bolj mi je dostopna procesirana, nezdrava hrana. Če vzamemo za primer recimo jabolka. Noro se mi zdi, da je pogosto jabolko, ki je zraslo v sadovnjaku nekaj deset kilometrov stran od trgovine, dražje kot tisto, ki je bilo pripeljano recimo iz Španije, ki je moralo še na drago potovanje.«

Še en problem je, da je kdaj do ekološke hrane tudi težko priti. »Sam moraš raziskati, kje sploh lahko dobiš ekološko hrano, ponudba je veliko manjša. Ljudje, ki so v večjih mestih, tudi lažje gredo v kakšno specifično trgovino, kjer take izdelke prodajajo, medtem pa so tisti, ki imajo na izbiro le lokalni Mercator, v slabši situaciji in težje dostopajo do ekološke hrane. A kljub temu se mi zdi, da se je trg ekološke hrane v zadnjih letih povečal, tudi na internetu.«

Še ena oblika okolju prijazne, zdrave hrane je tista, ki jo ljudje pridelajo doma na vrtovih. »Mi imamo doma vrt, nekaj hrane, ki jo jemo, pridelamo sami in ta hrana je meni veliko bolj okusna, raje jo jem, ker točno vem, iz kje prihaja, je pa tudi cenovno ugodna. Gre pa v domači vrt veliko dela, vem pa tudi, da si vsi vrta enostavno ne morejo privoščiti, nimajo dovolj prostora, časa, znanja ali volje.