ZMOREMO! Ukrepanje proti sovražnemu govoru skozi nasprotne in alternativne naracije

4. POGLAVJE | NARACIJE kontekst, eden izmed nevidnih elementov naracije, je kontekst splošnega poslabšanja gospodarskega položaja. »Delovno mesto« je v tem primeru le simbol: v različnih ob- dobjih ali državah ga lahko povežemo z drugimi elementi, kot so zdravstvene storitev, socialno skrbstvo, pokojnine in tako naprej, ga z njimi zamenjamo ali pa jih predstavlja. KONTEKST Nezadovoljstvo zaradi negativnih učinkov globalizacije, kot je poslabšanje gospodarskega položaja, in dojemanje neustavljivih migracijskih tokov, postavlja temelje za strah večine, da bo izgubila nekaj, kar je prepričana, da je v njeni lasti, ne glede na to ali se kriza dejansko doživlja ali je samo zaznana. Prebivalstvo v veliki meri dojema, da je število delovnihmest v določeni državi točno določeno in če neko dobi delovno mesto, jih ostane manj za druge. Ta dojemanja se zdijo verjetna, vendar pa ne ustrezajo natančno načinu delovanja trga dela. 14 IZKLJUČEVALNA DINAMIKA Strah in občutek nevarnosti prispevata k opredelitvi protagonista (nas) in k njegovi umestitvi v središče zgodbe (prostorska razsežnost), v tem primeru kot žrtev. Vendar pa je že samo izražanje čustva (strahu ali nepravičnosti) opis ali stran osebnega dnevnika: da bi naracija delovala, mora zveneti kot zgodba in zgodba žrtve potrebuje krivca. Vloge v zasnovi morajo biti jasne in »konflikt je najmočnejši dejavnik pri tem, da postane pripad­ nost neki skupini dostopna«. 15 Strah, ki ga ustvarja nevarnost, krepi pripadnost k notranji skupini in nezaupanje do članov zunanje skupine. Meje notranje skupine (mi) so od za- četka jasnodoločene in temeljijona etničnih, rasnih in časovnihpodlagah (»mi smobili prvi tukaj«). Izključevanje je eno izmed glavnih značilnosti te naracije: člani zunanje skupine načeloma niso vključeni v naracijo – ali pa so »sprejeti« le v določenih okoliščinah (vsakdo lahko najde znane izraze, kot so »lahko ostanejo/dobrodošli so, če ...«). ZAČETEK NARACIJE Naracijo izključevanja/zatiranja je mogoče prepoznati, ker je glavna skupina v glavnem opredeljena prek tekmovanja proti zunanji skupini (antagonistu): ta »drugi« je umeščen v vlogo »sovražnika« v zgodbi protagonista in je grešni kozel za njegove težave. Ko so vloge jasne, se lahko naracija začne. Dejansko občutek nevarnosti ustvarja predsodke in čustvene reakcije; oboje pa posameznike in skupine vodi k spremembi političnih ve- denj. 16 Naracija zatiranja prispeva k opredelitvi identitete protagonistov, daje negativen prizvok njihovega odnosa do antagonistov in potem zagotavlja utemeljitev političnih ukrepov, katerih cilj je »seveda« »pozitiven« zaključek: poraz motečega predstavnika. 74