ZMOREMO! Ukrepanje proti sovražnemu govoru skozi nasprotne in alternativne naracije

Tin Kampl v. d. direktorja Urada RS za mladino SPREMNA BESEDA „Strah vodi v jezo. Jeza vodi do sovraštva. Sovraštvo vodi v trpljenje.“ Yoda, Vojna zvezd Skupnost, v kateri živimo, temelji na enakosti vseh njenih članic in članov, kar v svojem prvem členu kot postulat sodobne družbe jasno opredeljuje tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki pravi, da smo vsi ljudje rojeni svobodni in imamo enako dostojanstvo in enake pravice. In hkrati dodaja, da smo vsi obdarjeni z razumom in vestjo in moramo ravnati drug z drugim kakor bratje. V današnjih časih se vse prepogosto sprašujemo ravno o slednjem – kaj se je v naši družbi zgodilo, da drug z drugim ne ravnamo kot brat z bratom, ampak se z občutki strahu ograjujemo, in smo, kar je še huje, drug do drugega celo sovražni. Kljub globalizaciji, ki bi nas morala združevati, je vse manj medsebojnega razumevanja in vse več obsojanja. Zato so besede, ki sem si jih uvodoma sposodil iz enega najbolj kultnih filmov sodobnega časa danes tako zelo aktualne. V kolikor gledamo na pojav sovražnega govora kot na kazalnik stanja duha v družbi, nas ta ne sme puščati ravnodušnih. Še več, nalaga nam odgovor- nost, da ukrepamo. Zato tudi preko mladinskih organizacij veliko pozornosti namenjamo temu, kako to sovražnost brzdati in usmerjati. Vir našega optimizma in zagona za nadaljnje delo pa je tudi dejstvo, da nas toliko mladih ljudi vendarle razume in podpira pri našem delu, prav tako z izkazovanjem množičnega sodelovanja z drugimi nevladnimi organizacijami, ki skupaj tvorijo neko zdravo jedro, v katerem glas sovražnosti ni reprezentativen, četudi se pojavlja in je lahko tudi odme- ven in glasen. Ključnega pomena za družbo današnjih okvirjev in priložnosti je, da ves čas izkazujemo skrb in se trudimo nezadovoljstva in jezo mladih in starejših prelivati v dejanja, ki bodo prispevala k pozitivnim spre- membam in ne k razdiranju ter polarizaciji družbe. Mladi si tega ne želijo, ne danes, ne v prihodnosti, zato jim moramo omogočiti in jih podpirati, da se razvijajo v odgovorne državljanke in državljane s kri- tičnimmišljenjem in z avtonomnim ter aktivnim zavzemanjem za sožitje med bližnjimi, četudi so tujci, druge polti, druge vere ali drugačnega videza. Drugačnost nas bogati. Mladi se morajo po drugi strani zavedati tudi, da ni mogoče v javnem prostoru nekaznovano izreči, karkoli jim pade na pamet, ne da bi za to