ZMOREMO! Ukrepanje proti sovražnemu govoru skozi nasprotne in alternativne naracije

2. POGLAVJE | SOVRAŽNI GOVOR SOVRAŽNI GOVOR PROTI BEGUNKAM/-CEM Sovražni govor uperjen v prosilke/-ce za azil povzroča napetosti in predsodke skoraj povsod. Na primer: količina provokativnih spletnih komentarjev uperjenih proti begunkam/-cem se je povečala praktično po vsej Evropi. Moč je bilo najti komentarje, kot so »begunci bi morali potoniti« ali »še več domov prosilcev za azil bo gorelo«, in včasih so uspeli priti celo na naslovnice časopisov. Pravzaprav je nemška policija leta 2015 poročala o 906 napadih na domove prosilcev za azil, odpožarov do fizičnih napadov, ki so potrjevali sumkontinuumamed sovražnim govorom na spletu in kaznivimi dejanji iz sovraštva. Svet Evrope je ugotovil, da so številne države članice poskušale uvesti zakone, pri katerih obstaja tveganje za kršitev mednarodnih standardov, še posebej tistih, katerih ciljne skupine so begunci in prosilci za azil. To, da so nekatere države zavrnile spoštovanje mednarodnih zavez na področju človekovih pravic in humanitarnih zavez, kot je pravica do vložitve prošnje za azil, nehumani pogoji, s katerimi se srečujejo prosilke/-ci za azil in begunke/-ci ter pomanjkanje solidarnosti med državami iste gospodarske in politične unije, je prispevalo k občutku moralne zmede. Vse to še dodatno podžiga agresivna nacionalistična in ksenofobična gibanja, ki jih sovražni govor hrani, in jih upravičuje. Nejasnost nekaterih glavnih političnih strank in politikov še dodatno prispeva k etični in politični zmedi, kot kaže primer glob in sankcij proti ljudem, ki pomagajo be- gunkam/-cem, ali dajanje prednosti begunkam/-cem z določenim etničnim ali verskim zaledjem, kar je v nasprotju z nacionalnimi in mednarodnimi zakoni. »Begunska kriza« se lahko analizira z vidika neenakega razmerjamoči, normativ- nosti in privilegijev. Begunke/-ci so kot tarče sovražnega govora v povezavi z evropskimi prebivalkami/-ci in vladami v šibkem položaju. Na primer: pogosto ne govorijo jezika držav, v katerih zaprošajo za azil, in so travmatizirani zaradi svoje izkušnje z vojno. Po drugi strani pa je težko tistim Evropejkam/-cem, ki nasprotujejo vstopu begunk/-cev, spoznati lastne privilegije. Osebe, ki so privi- legirane, tega ne čutijo; nasprotno, menijo, da so do teh ugodnosti in prednosti upravičene. Priznavanje lastnih privilegijev pomeni priznavanje neenakih »iz- hodiščnih položajev« glede na druge, na primer življenje v varni in iznajdljivi državi v primerjavi z državo, ki je opustošena zaradi konfliktov. Topomeni prizna- vanje nepravičnega in neenakega odnosa do ljudi, ki nimajo takih prednosti. 14 Tisti, ki so v prevladujočem položaju, ki imajo dostop do simbolične in institu- cionalne moči, lahko opredelijo družbene norme in sankcionirajo tiste, ki od njih odstopajo. Tako je, ko napadi na begunce označujejo rasizem in islamo- fobijo. Vkomentarjih s sovražnimgovorom jeosnovnanaslednja zamisel: obstaja- ta dve skupini: ena smo »mi«, ki imamo domnevne privilegije in pravice, ki pre- vladujejo, druga skupina pa so »oni«, ki se dojemajo kot grožnja za obstoječe privilegije in varnost. 15 44