ZMOREMO! Ukrepanje proti sovražnemu govoru skozi nasprotne in alternativne naracije

1. POGLAVJE | PRIROČNIK SOVRAŽNI GOVOR NA SPLETU Sovražni govor na spletu je posebno skrb vzbujajoč pojav. Internet je ustvaril nove prostore komuniciranja in medsebojnega delovanja z manj omejitvami: uporabnice/-ki se lahko pri izražanju sovraštva do drugih skrivajo za anonimnostjo in razdaljo. Poleg tega se sovraštvo z lahkoto širi in deli, na primer prek komentarjev ali deljenja objav, ter tako dobi lastno življenje, ki presega prvotno objavo. To ima lahko uničujoč vpliv na tarčo sovražnega govora, vpliva pa lahko tudi na družbo kot celoto. 1 OSNOVNA OPREDELITEV NARACIJE Naracija v angleškem jeziku (tj. »narrative«, op. prev.) izhaja iz latinske besede »narratio« ali »narrationis«, kot velja tudi za druge jezike, na katere je vplivala latinščina, kot pri španski besedi »narrativa« ali romunski besedi »narativ«. V slovarjih teh jezikov se beseda naracija uporablja kot dokaj formalen izraz za zgodbo ali književne zvrsti, kot so romani ali proza. Naracija pomeni pripovedovanje zgodbe, poročanje o dogodkih ali izkušnjah, ne glede na to, ali so resnični. Oba pojma, naracija in zgodba, sta medsebojno zamenljiva, če imata enak splošen pomen: razvoj naracije ali pripovedovanje zgodbe kaže na ustvarjanje likov in zapleta. To pomeni ustvarjanje ljudi in vlog, ki jih bodo imeli v zgodbi, ter tudi zaporedje dogodkov ali dejanj. Pogosto naracije združujejo resnične in izmišljene elemente, tako da se zdijo verjetni, zanimivi in prepričljivi. Zgodbe v otroških knjigah imajo, na primer, običajno dva glavna lika: princeso in princa. Značilen zaplet je, da je princesa ugrabljena in da jo princ reši, potem se poročita in živita srečno do konca svojih dni. Pogosto se zgodbe nanašajo na prevladujoče razumevanje in zamisli, ki so v družbi prisotne o tem, kako bi morala delovati resničnost, in o tem, kaj velja za mogoče in normalno. Na primer: zgodbe o princih in princesah so povezane z »večjimi zgodbami« ali z naracijami o odnosih med spoloma ali o razmerjih moči v družbi. Zgodba o princesi, ki je prikazana kot šibka in nemočna in ki jo reši princ, upodobljen kot močan in pameten, krepi naracijo neenakih odnosovmed spoloma, zaradi česar se krepijo nekatera družbena pričakovanja glede vlog spolov. Ni pa vedno tako, saj druge tradicionalne zgodbe prika- zujejo ženske kot močne like, ki se s princem povezujejo drugače. Številne zgodbe imajo lahko enako osnovno naracijo. Obenempa lahko, če se spremenijo liki, zaplet in kontekst, nastanejo številne zgodbe z različnimi naracijami. 14