SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

81 ( makiavelianizem ), psihopatizem , narcisizem in v razširjeni obliki še sadizem (Bonfá-Araujo idr., 2022). Svetla triada se lahko opredeli bodisi v kontrastu s temno (Kaufman idr., 2019) s potezami, kot so dobrohotnost ( kantianizem ), humanizem in zaupanje v dobro človeštva , bodisi kot samostojni model prosocialne osebnosti (Johnson, 2018): empatija (kognitivno razumevanje in čustveno odzivanje na počutje drugih), sočutje (doživljanje skrbi zaradi trpljenja drugih ter motivacija za oporo in pomoč) in altruizem (zadovoljstvo ob nudenju pomoči in prepričanje, da je pomagati drugim dobro). Čeprav so osebnostne lastnosti razmeroma stabilne oziroma močno pogojene z genetskimi predispozicijami in zgodnjimi otroškimi izkušnjami, obstajajo verodostojni dokazi, da lahko pod določenimi pogoji pride do znatnih osebnostnih sprememb z a) naravnim procesom odraščanja in zorenja (praviloma v smeri večje čustvene stabilnosti, vestnosti in sprejemljivosti), b) intenzivnimi življenjskimi izkušnjami (predvsem prva zaposlitev, nov odnos, poroka ali ločitev) in ne nazadnje c) s sistematično (včasih celo razmeroma kratko) klinično intervencijo, programom usposabljanja, svetovanjem in celo s pametnimi telefoni podprte intervencije (Bleidorn idr., 2021, 2022; Bühler idr., 2024). Pri tem je pomembno poudariti, da se podrobnosti procesa spreminjanja posameznih osebnostnih lastnosti razlikujejo, vendar na proces praviloma vpliva miselnost (na primer fiksna proti razvojni miselnosti) (De Vries idr., 2021), pri čemer nekatere osebnostne lastnosti, na primer čustvena stabilnost, poleg učinkovite intervencije potrebujejo še močno in prostovoljno pripravljenost za spremembo z jasno zastavljenimi razvojnimi cilji (Hudson, 2021). Na tej točki je izjemno koristno razmejiti osebnost od karakterja na podlagi kibernetske in udejanjene teorije osebnosti (DeYoung, 2015; Hovhannisyan in Vervaeke, 2022), ki skupaj omogočata, da karakter razumemo kot splet privzgojenih, priučenih in prevzetih navad, stališč in vrednot, ki se prilagodljivo razvijejo na stabilnejšem temelju osebnosti, podobno kot se prilagoditveni del imunskega sistema (različna protitelesa, ki se oblikujejo in prilagajajo glede na stik z različnimi okolji in okužbami) razvije na temelju stabilnejšega genetsko pogojenega imunskega sistema (Hayes idr., 2020). Ti dve teoriji skupaj odpirata nove priložnosti za učinkovitejše načine podpiranja karakternega razvoja pri sebi in drugih. Karakterne vrline lahko opišemo na podlagi modela, ki v šest temeljnih vrlin povezuje 24 kreposti (Feraco idr., 2022; Ng idr., 2017; Peterson in Seligman, 2004), pri čemer se s prosocialnostjo konceptualno najbolj prekrivajo vrline človečnost ( s krepostmi prijaznost, ljubezen in socialna inteligentnost ), pravičnost (s krepostmi poštenost, vodstvenost in sodelovalnost ) in zmernost ( s krepostmi milost, ponižnost, previdnost in samoobvladovanje ). Posredno se s prosocialnostjo prekrivajo tudi kreposti, kot so preudarnost, širina mišljenja, iskrenost, hvaležnost, upanje, humor in duhovnost . Iz tega razlikovanja med osebnostjo in karakterjem izhaja, da ljudje, ki sicer izhodiščno na ravni osebnosti izkazujejo, antisocialna ali asocialna nagnjenja, lahko vseeno s podporo in proaktivnim osebnim razvojem sčasoma razvijejo značajne kreposti, ki navzven vodijo v primerljive vedenjske, miselne in čustvene izraze teh nagnjenj v primerjavi z ljudmi, pri katerih prosocialna nagnjenja izhajajo iz njihove osebnosti. Razlika je v tem, da se prva skupina ljudi še vedno pogosteje spoprijema z izhodiščnimi osebnostnimi tendencami, vendar jih lahko zaradi svojega privzgojenega značaja z dovolj energije in zavestne pozornosti obvlada in bolje prilagojeno izrazi. Karakter se oblikuje postopoma, na podlagi evolucijskega procesa utrjevanja in ohranjanja navad in miselnosti skozi selektivno ojačevanje ali ugašanje prilagoditvenih miselnih in vedenjskih vzorcev (Hayes in Hoffman, 2018; Hayes, Hoffman in Ciarrochi, 2020; Hayes, Hofmann in Wilson, 2022). Pomembna značilnost karakternega razvoja, ki se nanaša na temeljna izhodišča in navade, s katerimi vstopamo v odnose z drugimi, je stil navezovanja