SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

80 3.1.2 Mitja Černko, dipl.psih. (UN), raziskovalec in facilitator Inštitut za aplikativne znanosti Maribor (IAZM) Trenerski forum (Trainers' Forum, TsF) Pregled literature o krepitvi prosocialnosti med mladimi Uvod V najširšem pomenu lahko prosocialnost z vidika globoke kontinuitete (Sander Oest, 2024) razumemo kot zmogljivost, ki je prisotna že pri najpreprostejših oblikah življenja in se v evolucijskih procesih razvija v bolj zapletene oblike. Na temeljni ravni prosocialnost spominja na proces, po katerem se posamezna bitja, na primer telesne celice, s procesom koordiniranja in odzivnega usklajevanja postopoma povezujejo v vgnezdene celote, kot so tkiva, organi, organski sistemi in zaokrožena telesa, ki delujejo kot kompleksnejše in avtonomnejše življenjske oblike (Watson idr., 2022). Pri raziskovanju »globljih« ontoloških ravni, kot so enocelični organizmi, čedalje bolj zanesljivo odkrivamo in se opiramo na različne procese, ki so močna analogija kogniciji in socialnosti, značilnih za človeške skupnosti (Lyon idr., 2021). Prosocialnost, razumljena v tem širšem pomenu, je temelj za povezovanje in sodelovanje pri uresničitvi večjih ciljev, katerih kot posamezniki preprosto nismo zmožni doseči sami, tj. ciljev, ki presegajo življenjsko dobo in kognitivne zmogljivosti tudi najbolj genialnega posameznika in ki zahtevajo koordinacijo ogromnega števila ljudi, tehnologij in ekoloških sistemov na planetarni ravni. Zmožnost sodelovanja na bistveno višji ravni, kot smo bili zmožni doslej, je eden izmed ključev za spoprijemanje s svotovnimi izzivi 21. stoletja, katerih skupni izvor bi lahko imenovali »metakriza« (Schmachtenberger idr., 2023). Prosocialnost lahko s tega vidika opredelimo kot a) metakognitivno zmogljivost (Kuchling idr., 2022) b) za sodelovanje v poljih kolektivnih inteligentnosti z vključevanjem miselnosti, potreb in ciljev drugih bitij v lastni proces odločanja (McMillen in Levin, 2024; Watson in Levin, 2023), c) kar omogoča, da razširimo svojo časovno-prostorsko sfero zaznave in vpliva, ter vedenje usmerjamo v prispevanje k blaginji in zmogljivosti širših celot, v katerih bivamo (Levin in Dennett, 2020). Prosocialnost – osebnostna lastnost, karakterna vrlina ali priučena veščina? Prosocialnost je pomembno razumeti sočasno na ravni osebnosti, karakterja in veščin. Med ljudmi se že zgodaj v otroštvu začnejo kazati razlike v osebnostnih lastnostih, razumljenih kot razmeroma stabilne vzorce vedenja, mišljenja in čustvovanja oziroma kot evolucijsko razvite parametre človeškega uma kot kibernetskega sistema (DeYoung, 2015). Na višji, splošnejši ravni osebnostnih lastnosti, so za prosocialna in altruistična vedenja najpomembnejši sprejemljivost z vidika modela petih dejavnikov (Habashi idr., 2016) oziroma iskrenost in skromnost z vidika modela šestih dejavnikov (Lawn idr., 2022; Rhoads idr., 2023). Na ravni značilnih osebnostnih potez pa sta izjemno pomembna modela temne in svetle triade (Ramos- Vera idr., 2023). Temna triada oziroma tetrada vključuje poteze, kot so izkoriščevalnost