SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

77 sovražnemu govoru. Nastala je kot »opozorilo na položaj, ki je nastal, ko je bil splet zaradi begunske krize poln sovraštva«, in sicer kot »spletišče že objavljenih, a iz odprtih profilov med uporabniki in uporabnicami omrežja Facebook sistematično izbranih sovražnih izjav do tujcev, skupaj z njihovimi imeni, priimki ter dodanimi vizualnimi podobami« (Oblak Črnič, 2017, str. 200, 199). Portal je zbiral in objavljal skrajno ksenofobne in rasistične izjave glede beguncev, ki so jih javno objavljali »navadni« ljudje. Ob stopnjevanju pritiska z reproduciranjem teh vsebin še na plakatih po ljubljanskih ulicah, ki so s fotografijami v javnem prostoru izpostavili določene ljudi, se je javna razprava namesto vprašanja nedopustnosti širjenja sovražnega govora ukvarjala s tem, ali je šlo vse skupaj »čez rob«. A šlo je za odziv na skrb vzbujajoče nezadostno ukrepanje države ob porastu rasizma, ki se je ob vstopu povečanega števila beguncev v Slovenijo širil še posebej naglo. Hkrati je ZLOvenija opozorila na dejstvo, da so objave na Facebooku javni prostor. Pomembno je razlikovati med amorfno množico posameznic in posameznikov ter političnimi elitami. Prvi načeloma s svojimi izjavami in delovanjem ne dosegajo širše javnosti, njihovo delovanje pa po navadi nima širših družbenopolitičnih posledic. Politično delujoči, odločevalci in oblikovalci politik pa so pomembni generatorji javnega diskurza in bi zato morali prevzeti največjo javno odgovornost za posledice svojih dejanj. Neredko prav njihova dejanja generirajo sovražni govor. Javno spodbujanje sovraštva moti skoraj 90 % odraslih uporabnikov interneta v Sloveniji (Vehovar, 2023). A težava ni sovraštvo, čustev tudi ni mogoče prepovedati. Zato odgovor na sovražni govor ne more biti preprosto »več ljubezni«, kot poenostavljeno kličejo »ne sovraži« kampanje. Težava je širše družbena, tudi gospodarska, in ni le psihološka v smislu negativnih posledic, ki jih sovražni govor vsekakor ima na žrtve (gl. npr. Mirovni inštitut, 2016). Sovražni govor se razrašča še posebej takrat, ko je splošna družbena klima napeta in se je družbeno nesprejemljiva javna komunikacija normalizirala; ko postane povsem normalno izražati nesprejemljive žaljivke, poniževati, ščuvati in pozivati k nasilju. V Sloveniji imamo leta 2024 stanje, ko se sovražni govor tako rekoč ne preganja, niti se ga osebe, ki ga širijo, ne sramujejo in se zanj ne opravičijo. Sovražni govor je postal zaščitna znamka nekaterih delujočih v politiki in medijih. Zato je pomembno opozarjati na povezavo med sovražnim govorom in nacionalizmom ter rasizmom oziroma poudariti pomen širšega, sociološkega razumevanja in posledic. Nujno pa je tudi opozarjanje na odgovornost. Upoštevanje predpisov je seveda nujni korak, a Kazenski zakonik in pravo sta za življenje slehernika manjšega pomena – tudi zato, ker se v praksi sodno preganjanje sovražnega govora tako rekoč ne izvaja. Še tisti posamezni primeri, ki jih obravnavajo sodišča, redko dobijo epilog. Ključni poudarek torej ostane na ozaveščanju in drugih načinih zaustavljanja širjenja sovražne in nasilne komunikacije, ki v družbi seje razdor in konflikt ter diskriminacijo posameznih že tako marginaliziranih, obrobnih skupin. To vsebuje različne medijske prakse moderiranja oziroma odstranjevanja najbolj spornih spletnih komentarjev ter tudi izobraževanje o neprimernem in družbeno škodljivem govoru ter njegovih posledicah za prizadete posameznice_ke in družbo na splošno. Z osredinjanjem na pomen izobraževanja se pokaže potreba po razumevanju konteksta, ki privede do sovražnega govora oziroma tistih družbenih pojavov in praks, ki omogočajo, da sovražni govor postane normaliziran, kar je ključna težava.