SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

74 in družine (Bajt, 2018). Ko se tovrstne vsebine razkrinkajo kot sovražni govor, je standardni odziv, da je dejansko ogrožen »naš« narod, ki potrebuje zaščito pred nevarnim drugim (npr. islamom, priseljenci). Pogosto gre za pozive »nas, Evropejcev« k ohranitvi domnevno ogrožene »naše kulture«. Vizualni materiali (npr. grafiti, memi) in sporočila širijo sovražnost, zavračajo idejo o sožitju različnih kultur, izenačujejo begunce z islamskimi teroristi in jih predstavljajo kot grožnjo »našim vrednotam « . Spletni komentarji so pogosto še bolj ekstremni, saj pozivajo k organiziranju vaških straž in paravojaških formacij. Gre za jasne metafore za samoorganizacijo in mobilizacijo proti domnevni grožnji, ki jo uteleša drugi, ki ga je treba ustaviti, podrediti ali – v skrajnih primerih – uničiti. Za razumevanje tega procesa in predvsem njegovih začetnih faz, ki jih je pomembno dovolj hitro prepoznati in obravnavati, je uporaben na primer model desetih faz genocida (Genocide Education Project, 2021), ki je predstavljen tudi na mladim dostopen način (Koblin, 2023). Četudi morda ni izrecnih pozivov k pogromu, takšna retorika spodbuja razširjanje predsodkov in diskriminacije ter ustvarja družbeno polarizacijo, zlasti če upoštevamo multiplikacijske učinke interneta. Zato je sovražni govor, zlasti zaradi globalnega dosega družbenih omrežij in razširjenosti njihove uporabe, vse bolj poudarjen kot težava. Hkrati postaja izključevalna in hujskaška retorika – ne glede na možnosti sodnega pregona – čedalje bolj normalizirana (Frank in Šori, 2015; Bajt, 2018), saj je v družbi prisotna dilema, ali gre pri omejevanju sovražnega govora za prehud poseg v svobodo izražanja. Nekaterim se v zagovarjanju svobode govora namreč zdi, da sovražni govor sploh ne obstaja oziroma da ni težava. A Slovenija med pojmoma nedvomno razmejuje; svoboda govora – ki je absolutno nujna – ni nujno absolutna oziroma neomejena, saj jo zamejuje spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic. 1 Definiranje sovražnega govora je v Evropi namreč vpeto v razmejitev med varstvom človekovega dostojanstva in svobodo izražanja, zato vpliva na potek javne razprave o bistvenih vprašanjih družbene neenakosti, podrejanja in izključevanja. Kaj je sovražni govor? V skladu z zakonodajo v Sloveniji nestrpni in nasilni komentarji, ki temeljijo na osebnih okoliščinah, štejejo za pregonljiv sovražni govor. Kazenski zakonik in Ustava Republike Slovenije, ki sta najpomembnejša v pravnem smislu zamejevanja tovrstnega izražanja in delovanja, sicer ne vsebujeta izraza »sovražni govor«. Ustava izrecno prepoveduje » vsakršno spodbujanje k vsakršni neenakopravnosti in vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni« (Završnik in Zrimšek, 2017, str. 60). Dejanja, ki se »razumejo kot kazensko pregonljivi sovražni govor, so zajeta v kaznivem dejanju javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. člena KZ-1« (Kogovšek Šalamon, 2017, str. 80), ki se glasi: Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let. (KZ-1, 2008) Pomembno je opozoriti na dejstvo, da se vsakdo od nas s svojimi – pripisanimi nam (tj. »od zunaj dojetimi«) – osebnimi okoliščinami morda niti ne strinja in ne poistoveti (nebinarne osebe npr. 1 Gl. npr. Mirovni inštitut (2021b).