SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

73 3.1.1 dr. Veronika Bajt Mirovni inštitut Zakaj je sovražni govor težava? Uvod: strukturni nastavki Živimo v zgodovinsko zelo zanimivem trenutku, ko so se v kratkem času zaradi hitrega napredka mobilnih tehnologij spremenili temelji komunikacije in širjenja informacij. Internet je odprl nove načine participacije, saj medijem omogoča neposredno komunikacijo z občinstvom na lastnih novičarskih portalih in na digitalnih platformah. Tako lahko informacije hitro dosežejo širše občinstvo in sprožijo takojšnji odziv, kar prej ni bilo mogoče. A namesto da bi preverjene informacije prihajale iz enega vira kot v tradicionalnih medijih, zasebne digitalne platforme zdaj omogočajo širjenje mnenja vseh uporabnikov. Na ta način so številna mnenja izenačena ne glede na razmere, v katerih so ustvarjena, in ne glede na to, kdo jih podaja (Splichal, 2010). Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije in družbeni mediji omogočajo širši doseg posameznih mnenj, ki bi poprej ostala izolirana. Digitalni velikani (npr. YouTube, Facebook) so dobičkonosni posli, kjer oglaševalci plačujejo za dostop do občinstva, občinstvo pa brezplačno ves čas ustvarja vsebine (Myllylahti, 2020). Prikazovanje izzivalnih tematik, vključno s tistimi, ki spodbujajo sovraštvo, konflikt in celo nasilje, je učinkovit način za pritegnitev in zadržanje pozornosti ljudi. Spodbujanje in širjenje tovrstnih vsebin je tako ključnega pomena za poslovni model Facebooka (Wu, 2017). Odmevnost razdvajajočih spletnih objav je neposredno povezana s širjenjem sovražnih vsebin in družbeni mediji vsebujejo veliko elementov sovražnega govora (Pahor De Maiti idr., 2020). Ljudje ne izvajajo nasilja nad drugimi skupinami – ali ga celo odobravajo – spontano. Najprej jih je treba naučiti, da v drugih ljudeh vidijo grožnjo: škodljivce, zajedavce, nevarne tujce. Povezava med rasizmom in nacionalizmom je očitna po vsem svetu, kjer se poudarjajo izključno »nacionalni interesi«, zahtevajo patriotska prizadevanja za domovino, populistični sovražni govor pa se pogosto povezuje s seksistično, homofobno, rasistično in splošno nestrpno retoriko. Neuresničeno ostaja sicer nujno potrebno (re)definiranje odnosa med nacionalizmom (kot temeljno ideologijo nacionalne države) in rasizmom ter migracijami (kot družbenim dejstvom, ki se mu vse pogosteje pripisuje vrednotno negativna konotacija). Vprašanja etnične/kulturne pripadnosti so namreč neizogibno povezana z vzpostavitvijo pomembnih drugih (Triandafyllidou, 1998) – nacionaliziranih/ rasiziranih »njih«, proti katerim se »domače« prebivalstvo lahko združi v smislu poistovetenja s skupnostjo »nas«. Ta znanstvena izhodišča so ključna za razumevanje sodobnih procesov izključevanja, predsodkov, diskriminacije in sovražnega govora, ki v času globalnih transnacionalnih migracij, kriz in vzpona avtoritarizmov (Jalušič idr., 2024) odpirajo vprašanja mobilnosti, družbene kohezije, integracije in sobivanja v večkulturnih družbah (prim. Benhabib, 2004; Kofman, 2005; Joppke, 2010). Najpogostejše tarče izključevanja in sovražnega govora so namreč najbolj marginalizirane družbene skupine, predvsem etnične, verske in spolne manjšine. Sodobni rasizem, nacionalizem, seksizem, homofobija, diskriminacija in protipriseljenski predsodki se pogosto prikrivajo v domnevno patriotski zaščiti domovine, naroda, »našega« jezika, kulture, žensk oziroma otrok