SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

68 Slika 1: Pressmaster/Envato Elements To določa že ustava, podrobneje pa tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo, na podlagi katerega deluje Zagovornik načela enakosti. Zakon določa, kaj vse je diskriminacija, ki je prepovedana. Med oblikami diskriminacije, ki so blizu sovražnemu govoru, je nadlegovanje . Zakon to opredeli kot vsako nezaželeno ravnanje, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče ali žaljivo okolje za osebo in žali njeno dostojanstvo ter temelji na osebni okoliščini osebe. Še bližje sovražnemu govoru je pozivanje k diskriminaciji , ki je prav tako oblika diskriminacije. Pomeni vsako spodbujanje drugih oseb k dejanjem, ki povzročajo ali bi lahko povzročila diskriminacijo. To je takrat, ko nekdo širi rasistična sporočila, versko, narodnostno in spolno zaznamovana sporočila, s katerimi napeljuje ali ščuva in hujska k sovraštvu in diskriminaciji. Kot taka oblika diskriminacije je prepovedano tudi javno opravičevanje, zapostavljanje ali preziranje oseb ali skupine ljudi zaradi osebnih okoliščin ali idej o prevladi ene skupine nad drugo. Ko dejanje prizadene ali bi lahko prizadelo otroke, gre za hujšo obliko diskriminacije. Diskriminacija v vseh njenih oblikah negativno vpliva na čustvovanje, samopodobo, razpoloženje, v hujših primerih tudi na duševno in siceršnje zdravje diskriminiranih ljudi, pa tudi njihovih bližnjih. Prizadene lahko tudi skupnost, katere del so. Zaradi diskriminacije smo vsi na slabšem kot družba. To velja tudi, ko ni namerna in se je povzročitelji ne zavedajo. Zato za ugotovitev diskriminacije ni pomembno, ali je nekdo namerno, hote diskriminiral. Ključen je učinek nekega ravnanja oziroma sovražnega izražanja. Žrtve diskriminacije in sovražnega govora se pogosto sprašujejo, ali so sokrive za to, kar se jim je zgodilo, ali pa jih o sokrivdi prepričujejo drugi. Vendar za diskriminacijo in sovražne besede, ki so jih deležne, nikoli niso krive žrtve same, ampak je kriv tisti, ki je diskriminiral ali sovražno govoril. Žrtve, pa tudi priče je treba spodbujati, naj o takih izkušnjah spregovorijo doma, v šoli ali uporabijo zaupni telefon oziroma aplikacije katere izmed nevladnih organizacij. Tistim, ki opozorijo na diskriminacijo ali sovražni govor, je treba verjeti, jih poslušati in jih podpreti pri iskanju rešitev.