SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

60 Varuhova usmeritev pri presoji, ali naj se v takšnih primerih javno odzove, je praviloma ustavna prepoved (63. člen Ustave Republike Slovenije) vsakršnega spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti kakor tudi vsakršnega spodbujanja k nasilju in vojni. Marsikatero pričakovanje glede Varuhovega javnega odzivanja je tako neredko neizpolnjeno, vendar pa Varuhova ocena, da na neko tako ali drugače izraženo misel ni potreben (še) njegov javni komentar, ni motivirana z željo po prispevanju k legitimnosti katere koli oblike neenakopravnosti, sovraštva ali nestrpnosti ter sama po sebi ni zadosten pokazatelj tudi siceršnjega (ne)odobravanja – vselej je treba namreč upoštevati tudi druge okoliščine, npr. to, ali se z nadaljnjim javnim komentiranjem ne bi le še pripomoglo k širjenju takšne izjave, kar je avtor bržkone tudi hotel, nemalokrat očitno s tem namenom tudi provociral, ali pa to, da še tako dobro obrazložena kritika takšne izjave v resnici pač ne bo prav nič spreobrnila prav nikogar, ker gre za izrazito polarizirajočo vsebino, ki je predvsem čustveno obarvana, ipd. 3 V tem kratkem prispevku bo prikazano najprej, kako sploh razumeti svobodo izražanja, njene dopustne omejitve in sovražni govor, nato, zakaj Varuh spodbuja etiko javne besede, nekaj primerov iz dela Varuha, ki se nanašajo na sovražni govor oziroma etiko javne besede, čemur pred sklepnim delom sledita predstavitev ugotovitev iz analize Varuha iz leta 2021 o kazenskopravnem pregonu sovražnega govora v Sloveniji med letoma 2008 in 2018 ter pregled priporočil, ki jih je Varuh dal glede učinkovitejšega preprečevanja sovražnega govora. Na kratko o tem, kako razumeti svobodo izražanja, njene dopustne omejitve in prepoved sovražnega govora Varuh redno in ob različnih priložnostih opozarja, da je svoboda izražanja temeljna pridobitev razsvetljenstva, eden od bistvenih temeljev (demokratične) družbe in temeljni pogoj za njen razvoj ter za razvoj vsakega posameznika. Svobodo izražanja zagotavlja tako Ustava Republike Slovenije (URS) v 39. členu kot različni mednarodnopravni akti, npr. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) v 19. členu, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v 10. členu in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v 11. členu. Vendar iz navedenih dokumentov tudi izhaja, da svoboda izražanja ni absolutna. EKČP v drugem odstavku 10. člena jasno določa, da izvrševanje svobode izražanja »vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva«. 4 Pravica do svobode izražanja torej ni absolutna – izjemoma jo je vendarle dopustno omejiti, a je treba te omejitve tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) razlagati ozko, nujnost kakršne koli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. 5 Je pa dobro znano že dodobra ustaljeno stališče ESČP, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno, ki jih dojemamo kot neškodljive ali se do njih niti ne opredeljujemo, temveč zajema tudi tiste, ki prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo bodisi državo 3 Letno poročilo Varuha za leto 2020, str. 257–259. 4 Gl. publikacijo Varuh človekovih pravic Republike Slovenije: Analiza tožilske prakse pregona kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti v obdobju 2008–2018, Ljubljana, 2021, str. 96; dostopna tudi na spletnem naslovu www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/Razne_publikacije/Sovrazni_govor_knjizica2.pdf. 5 Gl. letno poročilo Varuha za leto 2023, str. 293–240.