SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

56 Večja je tudi odgovornost platform na področju zaščite mladoletnikov in boju proti dezinformacijam, a so dejanski ukrepi še vedno prepuščeni predvsem platformam samim. Zato smo v predlogu novega medijskega zakona za zamejevanje sovraštva predvideli tudi nekatere druge rešitve, ki ne temeljijo predvsem na omejevalnih ukrepih in kaznih. Med njimi so različne oblike državnih pomoči za podporo kakovostnim medijem in novinarstvu, saj je krepitev medijske krajine pomembna varovalka pred slabimi praksami, ki se širijo po spletu. V okviru državnih pomoči želimo v medijih spodbujati preverjanje dejstev pred objavo, saj je neresnične informacije po objavi bistveno teže zamejiti ali jih pojasnjevati s popravki. Za zamejevanje sovraštva je pomembna tudi »demonetizacija« oziroma omejevanje financiranja sovražnega govora in dezinformacij, saj imajo podjetja in posamezniki pogosto finančne motive za širjenje problematičnih vsebin (vzbujanje pozornosti, lov na klike in oglede). Vsaj tako pomembno pa je tudi izvajanje javnih kampanj proti sovraštvu in sistematično spodbujanje medijske pismenosti za boljšo orientacijo v vse bolj kompleksnem informacijskem okolju. Novi zakoni niso dovolj V predlogih novih medijskih zakonov smo prepoznali nove medijske oblike in odpravili nekatere pomanjkljivosti veljavne zakonodaje pri zamejevanju sovražnih vsebin. Toda zakonodajni trendi na ravni EU nakazujejo, da bo uspešna zakonska ureditev digitalnih vsebin zelo težavna. Če se neka medijska vsebina, recimo novinarski prispevek ali intervju, predvaja na klasični linearni televiziji, potem je to medijska vsebina in jo ureja evropski akt o svobodi medijev. Če je ta oddaja na voljo v spletni aplikaciji televizijske postaje, postane avdiovizualna medijska storitev in jo ureja evropska direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah. Če ta posnetek poobjavi uporabnik družabnega omrežja, postane digitalna storitev in je zavezana evropskemu aktu o digitalnih storitvah. Če to vsebino poustvari ali predela umetna inteligenca, bo pravila določal evropski akt o umetni inteligenci, pri čemer določbe navedenih aktov niso čisto usklajene in jih bodo izvajali različni regulatorji. Zato bodo za zamejevanje sovraštva v novem informacijskem okolju ključne prav »mehke« politike spodbujanja dobrih praks, krepitev kakovostne medijske ponudbe in ambicioznejše uvajanje medijske pismenosti na vseh stopnjah izobraževanja. To pomembno področje namreč še vedno ostaja projektno financirana dejavnost nevladnih organizacij, saj država nima nadzora nad kakovostjo programov in ni določila ciljev ali preverjanja rezultatov takšnih izobraževanj.