SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

54 izreči sankcije oziroma uvesti prekrškovnega postopka. Zato na IRSKM niso vodili postopkov na podlagi prijav domnevnih kršitev 8. člena Zakona o medijih. Prav tako niso zbirali statističnih podatkov o številu teh prijav. V digitalnem okolju je postal nadzor še bolj pomanjkljiv, saj veljavna medijska zakona zaradi starosti (in vsaj delne zastarelosti) ne zajemata najpogostejših virov sovražnih vsebin, še zlasti družbenih medijev in spletnih vplivnežev. Avtorji spornih ali nezakonitih vsebin so namreč večinoma anonimni ali neznani. Posnetki so objavljeni na velikih digitalnih platformah, ki v nasprotju z medijskimi izdajatelji niso uredniško odgovorne za objave in jih zaradi globalnega delovanja večinoma ne zavezuje zakonodaja nacionalnih držav. Nove težave prinaša uporaba generativne umetne inteligence, ki zna ustvariti zelo »človeške« medijske izdelke, a v nasprotju s človeškimi avtorji ne odgovarja nikomur. Takšne nove medijske oblike so tako ostale skoraj popolnoma zakonsko neurejene, kar velja tudi za zamejevanje širjenja sovražnega govora. Odgovornost medijev Ko smo na Ministrstvu za kulturo pred dvema letoma začeli temeljito prenovo slovenske medijske zakonodaje, je bilo zamejevanje sovražnih vsebin v digitalnem okolju med najpomembnejšimi nalogami. Pri spremembah smo upoštevali tudi nekatere sklepe Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora, ki je bil ustanovljen marca 2023 kot odziv na porast nestrpnosti, sovražnega govora in poglabljanja neenakosti. Pri oblikovanju ukrepov za omejevanje sovražnega govora smo morali poiskati ravnotežje med različnimi pravicami, ki jih varuje medijska zakonodaja. Na eni strani sta medijska svoboda in ustavna pravica do svobode izražanja misli (39. člen ustave), ki državo omejujeta pri čezmernem poseganju v svobodo javne komunikacije. Na drugi sta dolžnost zakonodajalca, da medijsko občinstvo zaščiti pred zlorabami, ter ustavna prepoved spodbujanja sovraštva in nestrpnosti (63. člen ustave), ki je v določbi 297. člena Kazenskega zakonika opredeljena tudi kot kaznivo dejanje. Prenoviti je bilo treba tudi definicijo medijev, ki jih zajema medijska zakonodaja. Ta definicija v veljavnem Zakonu o medijih izhaja predvsem iz opravljanja medijske dejavnosti. Zakon o medijih v drugem členu opredeljuje medije kot časopise in revije, radijske in televizijske programe, elektronske publikacije, teletekst ter »druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti«. Poleg medijev so opredeljeni tudi drugi poklicni izvajalci medijske dejavnosti: izdajatelji medijev, uredništvo in odgovorni urednik ter novinarji. Za medijske (programske) vsebine zato veljajo predvsem uredniško in novinarsko oblikovane vsebine, ki se razširjajo prek medijskih izdajateljev (medijev) z namenom obveščanja, zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih in drugih potreb javnosti ter množičnega komuniciranja. Posledično med medije po veljavnem zakonu ne spadajo nosilci informacij, ki so namenjeni izključno oglaševanju, poslovnemu komuniciranju, izobraževalnemu procesu ali notranjemu delu gospodarskih družb, zavodov in ustanov, društev, političnih strank, cerkvenih in drugih organizacij, ter šolska glasila in uradna glasila lokalnih skupnosti. Prav tako med mediji niso zajete nekatere novejše oblike komunikacije, ki so se razvile na svetovnem spletu in niso